Župan Matej Slapar je skupaj s predsednikom Društva upokojencev Kamnik Vinkom Polakom iskreno čestital gospe Silvi Ivanetič, ki je pred kratkim praznovala 100. rojstni dan. V njenih očeh pa je bilo čutiti neizmerno veselje, ko sta ji župan in predsednik društva čestitala ob visokem jubileju.
Silva Ivanetič se je rodila 1. 12. 1922 Francu Požarju in njegovi ženi Ivanki, Tržačanu in Vipavki, ki sta pred vzpenjajočim se fašizmom pribežala v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je delal kot črkostavec v tiskarni časopisne hiše Slovenec, mati pa je gospodinjila in šivala, za kar je bila izučena.S starši in sorojenkama je mladost preživela v Ljubljani, kjer je zaključila osnovno šolo in maturirala na poljanski gimnaziji. Vpisala se je na medicinsko fakulteto, a je študij prekinila vojna. Vključila se je v OF in najprej delovala kot terenska aktivistka, po kapitulaciji Italije pa je negovala ranjence v enotah partizanske bolnice Snežnik, kjer je dočakala osvoboditev. Po vojni se je zaposlila kot administratorka na tedanjem predsedstvu vlade. Spoznala je študenta rudarstva Jurija Ivanetiča, ki je še okreval po posegih na komolcu, poškodovanem med bojem Levstikove brigade. Po poroki in sinovem rojstvu sta se iz prestolnice za nekaj let preselila k moževi družini v Novo mesto. 1959 leta se je družina nastanila v Kamniku, saj je soprog prevzel vodenje rudnika kaolina v Črni, sama pa se je zaposlila na oddelku za splošne zadeve kamniške občinske uprave, kjer se je upokojila kot namestnica načelnika.
V pokoju je skrbela za družinsko logistiko, vrtnarila in pazila na vnukinji. Z možem sta bila do pozne starosti redna obiskovalca kamniške knjižnice, kjer sta si izposojala predvsem biografije, potopise, zgodovinske romane in novejša dela slovenske proze.
Še vedno rada kaj prebere, a težje vztraja pri daljših besedih in je na tekočem z dnevnimi časopisnimi novicami. Rada rešuje križanke, čeprav jih zdaj večinoma več ne izpolni do konca. Tudi svoje knjigovodstvo še vodi in načrtuje redna vzdrževalna opravila v hiši. Sama poskrbi zase, kosilo pa ji največkrat prinesejo iz gostišča Mili vrh. Tudi kaj lažjega po hiši še postori, za druga opravila pa dobi pomoč sina, snahe in prijaznih oskrbovalk. Ravna se pač po svojem prepričanju: “Počni, vse, kar še največ zmoreš, ne da bi si s tem škodil!” Zato tudi vsako jutro malo potelovadi in se večkrat dnevno po deset minut sprehaja po terasi ali po hiši. Najbolj jo ovirata zaradi slabega sluha otežena govorna komunikacija in pojemajoče ravnotežje, tako da se, sicer nerada poslužuje pripomočkov za oporo. “Palica je vendar za stare ženske.” se je branila še pred nekaj meseci. Vesela je, da je dočakala tako imenitno starost, a jo hkrati žalosti, da njenih sodobnikov, s katerimi se je včasih družila, skorajda ni več. Nekdaj zagledana v prihodnost se zdaj radosti ob drobnih, a zanjo pomembnih vsakdanjih doživljajih in srečanjih.
Župan Matej Slapar je gospe Iventič s košarico dobrot in s cvetjem zaželel obilo zdravja, dobre volje, poguma in vztrajnosti.
ISKRENE ČESTITKE GOSPA SILVI IVANETIČ ZA 100. ROJSTNI DAN!
Besedilo in fotografije: Občina Kamnik
