Šmartno v Tuhinju je po svoji stari navadi gostilo poletni oratorij, ki je v tednu od 21. do 26. avgusta 2023 združeval okrog 140 otrok in okrog 60 animatorjev. Pod geslom “Stopi na pot” smo cel teden spoznavali zgodbo o hobitu Bilbu Bogataju, se učili, družili, molili in peli.
V ponedeljek, 21. avgusta smo se vsi skupaj podali na pot, ki smo jo animatorji utrjevali že kar lep čas. Od februarske postavitve temeljev, preko predpočitniških vestnih tedenskih priprav ter pripravljalnega vikenda do intenzivnih priprav en teden prej, ko smo praktično živeli v Šmartnem, kjer smo pisali, barvali, žagali, strigli, se pogovarjali, kopali jez, postavljali hobitov dom, vadili v igralski zasedbi in bandu ter še in še.
Dela v pripravi na oratorij pač ne zmanjka – sploh ker imamo v mislih otroke in njihove žareče oči, ko doživijo nekaj lepega.
Že na samem začetku nam je bilo jasno, da bo ta oratorij “zažigal” – dobesedno. Temperature, v katerih smo se družili skozi cel teden, so se vestno bližale 40-ici, kar so izdatno kazale naše premočene majice in količine oblačil, ki smo jih vsakodnevno nosili domov v pranje, poleg tega pa smo skozi cel teden skupaj popili več kot tisoč litrov soka in vode.
Dan smo začenjali s petjem himne, jutranjo molitvijo in ogledom igrice o hobitu Bilbu ter skupini škratov na poti do zmaja Smauga ter bojev z orki. Posebej prirejeno zgodbo za naš oratorij so pod budnim očesom režiserke ter z izjemnimi scenskimi elementi odlično uprizorili igralci. Po ogledu igre smo v skupinah utrjevali vrednote posameznih dni. Pogovarjali smo se o pomenu pripravljenosti, iskanju modrih nasvetov, o zapovedih, pogumu in rasti.
Pomemben del dneva je tudi odmor, ki na oratoriju traja celo uro. To je čas, ko res zaživi duh oratorijskega dvorišča. Ob pesmi, plesu, deljenju pošte, lovljenju, pogovoru in kvalitetnem druženju. Letos smo že vnaprej izrecno prosili starše, naj otroci s seboj ne prinašajo mobitelov in drugih elektronskih pripomočkov, kar se je izkazalo kot izjemno pomembno navodilo, ki je obrodilo sadove.
Po odmoru so nas v ponedeljek in petek čakale velike igre. V ponedeljek smo pomagali Radagastu rjavemu ter poskušali pridobiti najboljšo bojno opravo, na petkovih vodnih igrah pa smo v vodi in blatu tekmovali in pridobivali pomembno valuto za nakup materialov, iz katerih so izdelali posebne meče za boj z orkovsko vojsko.
Torek, četrtek in sobota so bili po malici namenjeni delavnicam. Otroci so se vsak dan lahko vpisali v drugo delavnico, pri čemer so imeli starejši na voljo vojaško, artistično, športno, glasbeno, orientacijsko delavnico ali improligo in pomoč pri malem oratoriju. Mlajši so lahko izbirali med kmetijsko, vilinsko, ustvarjalno delavnico ter lovom na zaklad, vodno dogodivščino in grajenjem škratjih domovanj.
V sredo smo se podali na izlet z avtobusi. Trije veliki avtobusi so nas najprej odpeljali proti Kureščku, kjer smo imeli sveto mašo. Po maši smo se peš odpravili na posebno pot, na kateri smo na otokih zbirali pripomočke, ki so nam pomagali pridobiti poseben izrek, s katerim smo na koncu premagali coprniškega kralja. Po veliki zmagi smo si v Želimljah privoščili piknik in se na igriščih in travnikih pomerili v športnih igrah. Polni novih vtisov smo se vrnili domov šele ob 18h ter tako kot vse druge dni še zapeli himno in spustili zastavo.
Poseben je bil tudi sobotni dan. Po delavnicah smo si privoščili že drugo – “palačinkasto” malico, da smo zdržali še vse do piknika. Oblekli smo si letošnje oratorijske majice in se pri maši zahvalili za vse, kar smo lepega doživeli tekom tedna. Skupaj s starši in prijatelji smo ob pikniku še kar nekaj časa rajali na dvorišču.
Tekom celega tedna se je v svojem ločenem programu srečeval tudi t. i. mali oratorij, ki je vključeval 20 predšolskih otrok. Prav tako pa smo dali poseben poudarek tudi najstarejšim udeležencem, saj so skozi cel teden imeli nekaj dodatnih pravic in zadolžitev, najbolj atraktivno je bilo definitivno to, da so popoldne in noč s četrtka na petek lahko preživeli z animatorji. Začeli so z adrenalinsko vodno drčo, nadaljevali pa ob skupni adoraciji ter slastnih picah.
Tokrat je bil to že 20. oratorij po vrsti (vmes smo imeli pa še dva medkoronska posebna programa le za najstarejše). S ponosom lahko rečemo, da je bil spet izjemen. In z veseljem pričakujemo naslednjega!
Besedilo: Monika Jeglič
Fotografije: Manja Jerič
