“Balantičev” zločin v Bločicah

Na današnji dan pred 72. leti so partizani v Grahovem uničili utrjeno vojaško postojanko v kateri je, kot podoficir pomožnih policijskih SS enot slovenskega domobranstva, življenje izgubil tudi kamniški pesnik France Balantič, ki pa ni bil zgolj pesnik, kot ga radi predstavljajo in prikazujejo še živeči kolaboranti in njihovi simpatizerji, ampak je bil tudi vojak, ki je počel vse kar počno vojaki, tudi ubijal.

S strani nacističnih okupatorjev požegnan in podprt kolaboracionistični propagandni stroj je Franceta Balantiča, kot pesnika in pomembnega pripadnika svojih enot, že kmalu po njegovi smrti povzdignil na raven simbolične oz. kultne domobranske ikone, ki jo je po 2. svetovni vojni še naprej gojila predvsem slovenska imigracija, medtem ko je bil France Balantič, spričo svojega medvojnega udejstvovanja na strani sodelavcev okupatorja, doma tudi kot pesnik namenoma prezrt in zatajevan, njegova dela pa, tako kot dela številnih drugih domačih in svetovnih avtorjev, ki niso bila povšeči cenzuri takratnega enopartijskega sistema, vrsto desetletij tudi prepovedana.

O liku in pesniškem delu Franceta Balantiča je bilo v zadnjih par desetletjih marsikaj zapisanega in na novo odkritega, vendar se raziskovalci Balantičevega življenja in dela povečini osredotočajo predvsem na njegovo literarno ustvarjanje, medtem ko njegovo vojaško, bržčas pa tudi politično-agitatorsko udejstvovanje v času okupacije, še naprej ostaja zavito v precejšnjo tančico skrivnosti, kar bi v največji meri najbrž lahko pripisali revanšistični pristranskosti pomembnejših raziskovalcev Balantičevega življenja in zgodovine.

Od pripadnika OF – taboriščnika, do pripadnika bele garde

Razlog, da se je France Balantič, kot nekdanji pripadnik Osvobodilne fronte, ki se ji je kot študent pridružil že leta 1941, nato pa se vrnitvi z internacije v fašističnem taborišču Gonars pridružil italjanski kolaborantski MVAC (Milizie volontarie anticomunista) oz. vaškim stražam, najbrž ne bo nikoli povsem zadovoljivo pojasnjen.

Do aretacije, 27. aprila 1942, je bil študent Balantič namreč neposredno povezan z odporniškim gibanjem, vendar naj bi med sotovariši ne veljal za preveč zanesljivega, zaradi česar naj bi v taborišču prišel v spor z ostalimi interniranimi člani OF, kar je bržčas privedlo tudi do njegove izpustitve. Vedeti je namreč treba, da zavzeto posredovanje Kremžarjevih, pri katerih je Balantič stanoval kot študent, ne bi zadostovalo, saj je bil eden izmed osnovnih pogojev, ki so jih italijanske fašistične okupacijske oblasti zahtevale za izpust iz taborišča, podpis izjave o pridružitvi MVAC oz. t.i. beli gardi.

Iz skopih podatkov bi lahko sklepali, da se je Balantič, ki je, tako kot ostali interniranci, trpel v grozotah taborišča, zlomil in svoje nekdanje tovariše iz OF, s podpisom izjave na nek način izdal že v taborišču, zato se po vrnitvi iz taborišča ni mogel vrniti pod okrilje odporniškega gibanja, ampak se je pridružil belogardistom, oz. kot navajajo domače kvizlinge časteči zgodovinski viri: »…je bil Balantič ob vrnitvi iz taborišča novembra 1942 drug človek.«

Zakaj se je France Balantič, kot mlad in razgledan slovenski pesnik, pridružil kolaborantskim oboroženim enotam, ki so aktivno sodelovale z okupatorsko vojsko, ki je načrtno in sistematično uničevala vse kar je bilo slovenskega, pa najbrž povsem točno ne bomo izvedeli nikoli, po pričevanju njegovega prijatelja Marijana Tršarja, pa je šlo za Balantičevo povsem zavestno odločitev.

Po izpustitvi iz taborišča se je France Balantič konec novembra 1942 vrnil v Ljubljano, kjer je, kot navaja profesor France Pibernik: »…njegov položaj v Ljubljani postal brezupen.«

Zato se je marca 1943 pridružil prijatelju in poveljniku grahovske belogardistične postojanke Francu Kremžarju v Grahovem, kjer pa ni opravljal zgolj pisarniških del, kot poskušajo prikazati nekateri pristranski viri, ampak se je udeleževal tudi povsem konkretnih bojnih akcij. V Grahovem je bila, kot navaja zgodovinar Anton Avsec, razen belogardistične vaške straže, namreč tudi močna italijanska posadka s katero so belogardisti skupno hodili v zasede in napade. Podrejeni so bili 3 Cp.I/XXXI Btg, XI. grupacije Guardia alla frontiera, XI. italijanskega armadnega zbora. Od te enote je tudi France Balantič prejel orožje, plačo in kasneje tudi čin narednika. Kdaj in zakaj je tako hitro napredoval, še ni razjasnjeno, vsekakor pa Balantič ni bil zgolj uradnik.

Franceta Balantiča so se ljudje tudi bali

Prav veliko podrobnosti o vojaškem udejstvovanju Franceta Balantiča sicer ne obstaja, vendar so v okolici Cerkniškega jezera in Loški dolini še vedno živi ljudje, ki se Franceta Balantiča še vedno spominjajo kot zagrizenega belogardista, ki so se ga tudi zelo bali.

Ena izmed njih je tudi 87-letna gospa iz Bločic (podatke hranimo v uredništvu), ki nam je zaupala, da se Franceta Balantiča zelo dobro spominja, saj ga je, kot petnajstletno dekle, vsakodnevno srečevala, ko je po cesti hodil mimo njihove hiše. Kot je povedala, je vedno hodil po levi strani ceste, prav mimo njihove hiše, saj v Bločice hodil v vas k dekletu, o čemer piše tudi prof. France Pibernik.

Po pripovedovanju omenjene starejše gospe, ki je, svojim letom navkljub, še vedno izjemno bistrega duha in odličnega spomina, so se ljudje v Bločicah in tudi drugih okoliških krajev, Franceta Balantiča zelo bali, saj je bil, kot je dejala, zagrizen belogardist in dostikrat so si rekli, kaj neki mu je bilo treba iz Kamnika hoditi v njihove kraje. So se pa iz Franceta Balantiča, za katerega niso vedeli, da je tudi pesnik, saj so ga poznali zgolj kot belogardista, zaradi drobne postave in velike francoske puške tudi dvoumno norčevali, češ, Balantiča spet puška nese v Bločice.

Ne le pesnik, tudi vojak

V gozdu pri njivah v Bločicah, se je 14. avgusta 1943 je odvil tudi dobro dokumentiran dogodek, ki neizpodbitno priča o tem, da France Balantič ni zgolj pesnil, ampak je, kot kolaborantski vojak, bržkone tudi ubijal in plenil trupla zahrbtno ubitih partizanov, v najboljšem primeru pa ima, kot najvišji po činu in vodja patrulje, neposredno na vesti smrt vsaj treh mladih partizanov Gradnikove brigade.

14. avgusta 1943 je v gozdu v bližini Bločic, pod Križno goro, taborila Gradnikova brigada, dogodek pa je, 1. aprila 1995, v Sobotni prilogi Dela opisal nekdanji borec Gradnikove brigade Andrej Jelinčič, ki je zapisal: »Prispeli smo na Notranjsko in brigada se je utaborila v nekem gozdu. Za varnost je bila poslana patrulja treh mladih, 17-letnih borcev doma iz Erzelja na Vipavskem. Mi, primorski borci, prej nismo imeli opravka z belogardisti in nismo poznali njihove taktike. Omenjena patrulja se je srečala s skupino belogardistov, ki so se predstavili, da so partizani iz Notranjskega odreda. Tako so vse izvedeli, nato pa so naše fante postrelili. Žalostni dogodek je mučno odjeknil v brigadi, oziroma med nami Primorci. Razumeti nismo mogli, kako to, da Slovenec ubija Slovenca v prid okupatorja.«

Dogodek je zabeležen tudi v knjigu Stanka Petelina – Gradnikova brigada, v kateri je zapisano: »Brigada je s Pokojišča nadaljevala pot mimo Velikih Blok na območje Križne gore, kjer se je utaborila. Tu je prišlo tudi do prvega srečanja z belogardisti. Neka belogardistična patrulja se je približala stražarski četverki Gradnikove brigade, se ji predstavila kot patrulja Notranjskega odreda in v »prijateljskem« pogovoru izvlekla iz naših stražarjev vse, kar jo je zanimalo: kdo so, koliko jih je, kam gredo in podobno. Nato so uperili puške nanje in tri presenečene stražarje ubili. Četrti, ki se je po naključju že prej oddaljil, se je rešil in povedal, kaj se je bilo zgodilo. Dogodek je vplival na borce zelo mučno; niso bili namreč vajeni, da bi Slovenci na tako podel način ubijali svoje ljudi in tako služili Italijanom.

S tem pa težav še ni bilo konec. Sedaj je sovražnik vedel, kje ima Gradnikova brigada svoje taborišče, in ga je začel prav tedaj, ko so tam pokopavali njegove žrtve, obstreljevati s topovi in minometi iz postojank v Grahovem, Starem trgu in na Velikih Blokah. Novih žrtev tokrat ni bilo.« (Knjiga Gradnikova brigada – Stanko Petelin, Založba Borec, 1983)

Pričevanja ljudi

V nobenem izmed obeh zapisov o dogodku France Balantič ni posebej omenjen, zato pa so toliko bolj zanimiva in pomenljiva pričevanja ljudi, ki se tega dogodka še dobro spomnijo. Bil je namreč čas žetve in polja ob gozdu so bila polni domačinov, ki so želi žito.

Po pripovedovanju vaščanov so se trije belogardisti, ki so jih poznali; France Balantič, Jurjevič in Janez Ule, iz smeri Grahovega v vas pripeljali s kolesi. Kolesa so pustili v vasi, nato pa peš nadaljevali po poti prek polj v gozd proti Križni jami, od koder se je čez čas razleglo streljanje. Domačini, ki jih je streljanje pretreslo, so v strahu polegli po polju, obenem pa so bili prepričani, da so partizani, za katere so vsaj nekateri vedeli, da taborijo v gozdu pod Križno goro, ustrelili vse tri belogardiste. Zato so bili čez čas kar precej presenečeni, ko so zagledali omenjene belogardiste, ki so se po isti poti zelo hitro oz. beže vračali nazaj, pri tem pa v rokah oz. na ramah nosili vsak še po eno puško in par čevljev. Belogardisti Balantič, Jurjevič in Ule so stekli do koles, nato pa z vso naglico odpeljali proti Grahovem. Nekaj partizanov, ki so taborili nedaleč stran je čez nekaj časa sicer priteklo za njimi, vendar so bili nekoliko prepozni, tako da so jim belogardisti, ki so jih na cesti od daleč še videli kako kolesarijo v smeri proti Grahovem, na kolesih ušli. Ob prihodu v Grahovo so Balantič in njegova patrulja, Balantič je imel od vseh najvišji čin, zato je upravičena domneva, da je bil tudi vodja patrulje, obvestili Italijane, ki so čez čas na položaje Gradnikove brigade začeli streljati s topništvom in minometi.

Dogodka se zelo dobro spominja že prej omenjena 87-letna gospa, ki je povedala, da so bili tistega dne na njivi, kjer so videli vse tri naštete belogardiste, ki naj bi, po njenem pripovedovanju, sneli baretke in se »preoblekli v partizane«, nato pa ob ognju našli mlade primorske partizanske stražarje, ki so jim, nevajeni domačih izdajalcev verjeli, da so partizani Notranjskega odreda. Ko je belogardistična patrulja izvedela vse kar je želela, so se obrnili, češ da odhajajo, ko pa so se nazaj proti ognju obrnili tudi partizani, pa so jih belogardisti postrelili, pri čemer vsi niso takoj umrli. Po strelih so se iz gozda še nekaj časa razlegali tudi pretresljivi kriki dveh mladih partizanov, ki sta se še nekaj časa mučila in v trpeče vpila na pomoč. Eden izmed partizanov je umrl takoj, drugi nekaj kasneje, tretji pa se je še lep čas mučil in, kot nam je bilo povedano, presunljivo vpil tudi: »Mamica moja, o, mamica moja, pomagaj, pomagaj…«

Dogodka se po svoje spominjata tudi dva druga domačina, moški in ženska (podatke hranimo v uredništvu), ki sta bila v zvezi z dogodkom svoje izjavi pripravljena podati tudi pri notarju. Izjavi, ki si jih v kopiji s prikritimi osebnimi podatki lahko ogledate tudi v slikovnih prilogah se glasita:

 

Izjava moškega: »Spodaj podpisani v zvezi s tem dogodkom povem, da se je to zgodilo sredi avgusta, ko smo želi oves na Bločicah na njivi blizu gozda, kjer gre tudi poljska pot v gozd ter smo bili oddaljeno od tiste poti cca 20 (dvajset) metrov. Naenkrat zagledamo 3 (tri) belogardiste, katere smo osebno poznali. Po razgovoru med sabo smo ugotovili, da je to Balantič Franc, Ule Janez in Jurjevčič. Nadaljevali so pot do gozda in nato krenili po poti proti Križni jami. Po doglednem času cca 15 (petnajst) minut so se slišali streli, več strelov od 5 (pet) do 8 (osem) strelov. Nakar nas je vse pretreslo, da se je moralo nekaj hudega zgoditi. Nato po cca 15 (petnajst) minut so se vračali po isti poti, vsak je imel dodatno še eno puško in ene čevlje, šli so zelo hitro. Vaščani so povedali, da so se odpeljali proti Grahovem s kolesi. Čez dogleden čas so začeli streljati domnevno z Rakeka s topovi in iz Velikih Bolk z minometi na območje Križne gore. Nedvomno je bilo to izdajstvo od domačinov, ki so bili pod zaščito v Grahovem v belogardistični postojanki in so podnevi hodili nazaj domov delat, pri tem pa v gozdu naleteli na partizane.«

Izjava ženske: »Prisotna povem, da smo ženske žele, ko po poti navzdol pridejo trije belogardisti, ki smo jih prepoznali po črnih kapah in telovadnih copatah, ki so šli mimo nas hitro drug za drugim. Čez nekaj časa smo že slišali strele iz pušk, kar nas je zelo prizadelo. Slišali smo krike. Ti trije belogardisti so se vračali nazaj po isti poti kot so prišli, vse ostalo se je dogodilo, kot je že povedal…«

Posnetek notarsko overjenih izjav očividcev dogodka v Bločicah v Loški dolini. Podatki so, po presoji uredništva, nalašč zabrisani, jih pa hranimo v uredništvu portala kamnik.info.

Iz dobro dokumentiranega dogodka, ki se je odvil v avgustu leta 1943 v gozdu pri Bločicah v Loški dolini lahko razberemo, da pesnik France Balantič vendarle ni bil zgolj nedolžna pesniška duša, ki si je v grahovski belogardistični postojanki poiskal uradniško pribežališče, ampak tudi vojak, ki je počel vse kar počno vojaki v vojni, tudi streljal in bržčas tudi ubijal, žal pa je to počel kot pripadnik oz. podoficir kolaborantskih vojaških enot na strani okupatorja.

Zato najbrž ni nič narobe, če so ob obletnici njegove smrti spomnimo tudi na imena žrtev, katerih kri ima France Balantič, sodeč po pričevanjih očividcev, dokazljivo tudi na svojih rokah. Mladi partizani, ki so padli kot žrtve zahrbtnega napada belogardistične patrulje, ki jo je vodil France Balantič so bili: Vladimir Panger iz Planine pri Vipavi; Alojz Žarn iz Prvačine pri Vipavi; Kobal Sokol z Erzelja pri Vipavi.

Bržčas bi bilo mogoče med še živečimi ljudmi v Loški dolini, ki še pomnijo dogodke iz časov druge svetovne, najti še več podatkov in zgodb o vojaškem udejstvovanju narednika Franceta Balantiča. Sami smo med svojim kratkim obiskom namreč zaslediti tudi pripovedovanja o tem, da naj bi bil Balantič vpleten tudi v internacijo nekaterih družin in posameznikov v taborišča, ki ga je na lastni koži skusil tudi sam, ampak ker gre za pripovedovanja in zgodbe iz druge, ali celo tretje roke, ki jih ni moč zadovoljivo dokazati in dokumentirati kot zgoraj navedeno zgodbo o uboju trojice mladih partizanov Gradnikove brigade, teh zgodb zaenkrat, vsaj dokler jih ne uspemo ustrezno podkrepiti z verodostojnimi izjavami in dokazi, še ne nameravamo objaviti.

V ognju groze

France Balantič je svojo življenjsko pot sklenil na današnji dan leta 1943, ko je skupaj s še 63 pripadniki belogardističnih oz. domobranskih kvizlinških enot, ter 3 nemškimi vojaki, med katerimi je bil tudi nemški major, umrl v spopadu s partizansko slovensko narodnoosvobodilno vojsko, ki je dobro utrjeno belogardistično postojanko v Grahovem povsem uničila.

Pričevanja o njegovi smrti se razlikujejo, saj mu različni, kolaborantom in kolaboraciji naklonjeni ter revanšistično pristranski viri pripisujejo mistično oz. mučeniško smrt v ognju, kakršno je napovedal tudi s svojimi verzi, medtem, ko je med ljudmi v Grahovem in njegovi okolici moč slišati, da naj bi bil Balantič dejansko ubit med poskusom bega oz. pri skoku skozi okno. Načina njegove smrti ne pojasni niti precej literarno obarvana zgodba preživelega Stanka Tomažiča, ki je bila objavljena leta 1944 časopisu Dom in svet in jo, ob obletnici Balantičeve smrti, kot zgodovinsko zanimivost, objavljamo v nadaljevanju. Tako tudi smrt Franceta Balantiča, kot dobršen del zadnjih let njegovega življenja, ostaja zavita v meglico nepojasnenih skrivnosti, bi pa se jo dalo še najlažje opisali z biblijskimi besedami: »Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.«

Kakorkoli že, življenjska usoda Franceta Balantiča, obetavnega mladega pesnika iz Kamnika, ki je umrl kot podoficir kolaborantskih vojaških enot, je nedvomno tragična, k temu pa so nedvomno botrovale tudi njegove zavestne odločitve, saj je bil, kot je moč razbrati iz zapisov in pričevanj o njem, razgledan in tudi odločen intelektualec, ki je imel svoja prepričanja, za katera je bil pripravljen tudi umreti, ne pa nekakšna neodločna in uboga pesniška mevža, kot ga hočejo prikazati nekateri lažnivi in dejstva prikrivajoči revizionistični in revanšistični zgodovinarji, ki jih na laž postavljajo tudi pričevanja ljudi. Vseeno pa najbrž nobeno prepričanje ni dovolj pomembno in vredno, da se človek postavi na stran okupatorja in sovražnika, ki je z vrsto nečloveških in zločinskih dejanj pokazal in dokazal, da je slovenski jezik in narod obsodil na izginotje, zato lik Franceta Balantiča, kljub temu, da je bil izvrsten pesnik, ki nedvomno »sodi v javni spomin«, še vedno precej sporen.

Vendar ne zaradi njegovega pesniškega dela, pesniškega genija mu nihče ne oporeka, dasiravno najbrž lahko lažje razumemo tudi njegove verze: »V sebi ne morem najti svetlobe, da vanjo potopil bi svoje srce, že davno oskrunil roke sem s smrtjo in vonjem trohnobe.«, ki so zapisani tudi na spomeniku sprave na kamniških Žalah, ampak predvsem zaradi vseh, ki njegovo ime in podobo, z namenom da bi predrugačili in sprevrgli zgodovino, uporabljajo in zlorabljajo za dosego svojih ozkogledih političnih ciljev in nenasitne želje po maščevanju.

Odpuščeno, ne pa pozabljeno

Francetu Balantiču so njegovi medvojni grehi najbrž že zdavnaj odpuščeni vendar, četudi prikriti, kot so bile nekdaj njegove pesmi, niso pozabljeni, vseeno pa je poimenovanje javnih ustanov po njem, vsaj toliko časa dokler še živijo ljudje, ki so se Franceta Balantiča bali in se ga spomnijo predvsem kot zagrizenega pripadnika kolaboracionističnih, ali če hočete, izdajalskih enot, ki so, tudi v »imenu Kristusa Kralja«, ljudi z domov pošiljali v pregnanstvo in smrt, najmanj nesprejemljivo, če ne že povsem sprevrženo in nepremišljeno politikantsko dejanje, saj tovrstni »predlagatelji« s tem ne počno nič drugega kot to, da tudi sami ponavljajo vse napake, ki jih očitajo svojim osovraženim nasprotnikom iz nekdanjega režima.

Ampak najbrž je zagovornike preimenovanja kamniške knjižnice po spornem pesniku odveč prepričevati, da bi nasprotniki preimenovanja enak vik in krik zagnali tudi v primeru, če bi kaka druga stran želela knjižnico poimenovati po kaki drugi, prav tako sporni zgodovinski osebnosti. Brezplodno, kajti po njihovem prepričanju je vsak, ki si še drzne poimenovati kolaborante s pravo besedo – izdajalec, ultralevičarski radikalec, rdečkar, komunajzar, varuh pridobitev revolucije… , ali še kaj drugega. Naj jih pomirimo, da se odnosa do sodelavcev s preganjalci in okupatorji nismo učili zgolj od nekdanjega enopartijskega sistema, kot nam očitajo, ampak predvsem iz Svetega pisma, saj se nekateri nismo pustili prodati niti za privilegij rdeče knjižice, niti za trideset, ali še več srebrnikov. Bržčas tudi zaradi tega, ker kljub nauku o odpuščanju grehov in pozivov k spravi, na slovenskem, dasiravno se v naših krajih bohotijo na domala vsakem gričku, še ni moč najti ne cerkve, ne cerkvice, niti vsaj kapelice, ki bi bila posvečena svetemu Judi Iškarijotu, dasiravno bi bila temu »svetniku« posvečena katedrala kot nalašč tako za spoved, kot tudi za dokončno spravno slovesnost.

Naj še dodamo, da pričujoči objavljen prispevek ni v nobenem smislu namenjen zmanjševanju pomena pesniškega dela Franceta Balantiča, ki ga kot pesnika zelo cenimo tudi sami, ampak je zgolj poskus majhnega prispevka k ohranjanju zgodovinskih dejstev, predvsem pa krik zoper vse lažnive politikantske preroke in pridigarje nove resnice, ki niso nič drugega, kot navadni hujskači, ki si na račun tragedij iz naše zgodovine gradijo politične in oblastne kariere, morebiti pa naš prispevek pripomore tudi k lažji odločitvi kakega kamniškega občinskega svetnika in svetnice, ki bodo jutri ponovno razpravljali o imenu kamniške knjižnice.

France Balantič, počivaj v miru!

Iztok Čebašek

Zadnji trenutki pesnika Fr. Balantiča.

Dne 23. novembra sem bil v Logatcu, kjer sem zahteval ojačenje, municijo in avtomatsko orožje. Na povratku v Grahovo sem ob pol 7 zvečer v bližini Cerknice srečal Kremžarja, ki se je peljal z avtomobilom v Logatec po navodila; kajti begunci iz Starega trga so prinesli poročila, da se giblje tam 200 sovražnikov. Naročil mi je, naj razpošljem izvidnice na običajne partizanske prehode in da naj imam posadko v pripravljenosti. Ob 7 sem prišel v Grahovo. Balantiča sem našel v pisarni: delal je spiske straž in patrol. Prav značilno je povohal po zraku in se nasmehnil: »Čutiš? Pa naj le pridejo!« Pograbila sva spiske in arhiv in vse skupaj odnesla v kasarno. Potem sva skoraj eno uro delala v kasarni in pripravljala za vsak primer. Nekoliko ga je skrbelo, ker se je pri fantih pojavila nervoznost. Napravil je obhod in, ko se je vrnil, so prišli še Kremžar, Petrovič in neki vodnik iz Begunj. Presodili smo položaj, pretuhtali smo vse možnosti in Cerkničani so se odpeljali. Balantič se je vlegel na posteljo in v hipu zaspal; drugi pa smo poslušali radio. Kremžar se je postavil pred njegovo posteljo in gledal Franceta: »Glej, kako je čuden!« In res, čisto tiho je spal kakor ptič, obraz bled, roka na prsih bela, hladna; njegov obraz, ta hip brez naočnikov, je bil videti kakor mrtev. Dekle, ki je bilo ravno takrat prišlo v sobo, ga je prijelo za roko in na glas vzkliknilo: »Kakor mrtvak!« Prebudil se je. Ponorčevali smo se in jaz sem mu rekel: »France, si pa zelo siguren danes; še čevlje si sezul.« »Saj ne bo nič,« je rekel, in — takrat so počili že prvi streli. Tekel sem ven na svoje mesto, razpostavljal fante in — boj se je začel. Kremžarja sem slišal, ko je vpraševal Balantiča, če je vse v redu. Opravljal je nadzorstvo v pritličju na zadnji strani hiše. Čez eno uro, ko je napad nekoliko pojenjal, sem šel k njemu. Nasmehnil se mi je. Čevlje je imel še odvezane in je prav nerodno štorkljal od fanta do fanta, spodbujal, kazal na hiše, naj pazijo, in prvikrat v življenju sem ga slišal kleti. Jezil se je nad komunisti, ki so lepo čepeli v zaslonih. Okoli pol 2 me je poklical. »Sedajle nekaj pripravljajo,« mi je rekel. »Vse je potihnilo. Ali slišiš?« Slišal sem škripanje voza, konjsko peketanje, nato pa tiste značilne glasove, ob katerih nam je že v Pudobu stiskalo srce. Top! Pogledal sem ga in vedel sem, da ve, kaj je. Priprl je trepalnice, poklical mitraljezca in rafali so se usuli proti kraju, kjer so top zakopavali. Naslednji dan je bila tam mlaka krvi. Prvi strel nazaj! Petrovič ga je sprejel na junaške prsi. Mene je podsulo. Ko so me odkopali, sem zagledal Balantiča brez naočnikov. Brezizrazna maska. Ves omotičen sem odšel v prvo nadstropje in se naslonil na okno. Ob 7 zjutraj so oblegovalci vdrli v pritličje. Balantič se je s tremi fanti umaknil v prvo nadstropje. Branili smo stopnice. Top so premaknili za 120° in oddali zopet 30 strelov. Stisnili smo se v zadnjo sobo. Kremžar je bil ranjen v stegno. Po končanem topovskem ognju so jurišali. Vkopali smo se v ruševine in napad odbili. »Zažgali bomo, če se ne podaste!« so vpili. Balantič se je ozrl: »Ne odgovarjajte jim!« To je pa povedal tako, da sem videl njegovo misel: .Pustite jih, naj nas ne motijo! Ničesar nam ne morejo! Pustijo naj me, da sedem k svojemu ognjišču.’ In od takrat ni bilo zanj nič več kasarne, nič več boja, nič več nevarnosti. Odmaknil se je vsemu temu. In obdala sta nas dim in ogenj. Stisnili smo se v majhno stransko sobico. Deset nas je bilo. Kremžar, ki je do tedaj ležal na postelji, se je dvignil: »Fantje, bolje da zgorimo, kot da se predamo!« Sklonili smo glave. Kremžar je recitiral tisto priljubljeno iz Hamleta: »Usodni Pirus«. Nato se je obrnil k Balantiču in rekel: »Kak umetnik umira z menoj, ali ne? France, skupaj bova umrla« in prijel ga je za roko. Kakor odsoten mu je prikimal in se usedel sredi sobe na tla. Ob 3/4ll se je začelo kaditi skozi pod natanko pod Balantičem. Dvignil je obraz proti meni. »Aha!« je rekel in nič drugega. Zopet tisti mrtvaški obraz brez naočnikov, tista bleda maska. Takrat pa sem odšel na podstrešje in zmetal zadnje bombe. Ko sem se med ognjem in dimom vrnil, sem ga videl še na istem mestu. Klečal je, sklanjajoč se naprej, tako da je imel glavo z obrazom na tleh, roke pa stegnjene po tleh. Vse okoli njega dim. In na glas se je smejal. Tudi sam sem se zakrohotal in iztisnil iz sebe: »Ne morem več!« Potem sem skočil čez goreče stopnice v pritličje.

Stanko Tomažič – Dom in svet 1944