Transgrancanaria 2019 je potekala med 20 in 24. februarjem 2019 na otoku Gran Canaria v šestih različnih dolžinah (17 km, 30 km, 42 km, 65 km, 128 km in 264 km). Barve Slovenije so zastopali trije Slovenci in sicer kar dva Kamničana Mih Lindič in Matjaž Šerkezi in Unčan Srečko Deželak. Vsi trije so se kot edini predstavniki naše države udeležili najdaljše in najtežje ultra preizkušnje – 264 km in kar 13256 v. m.
Gre resnično za najtežjo progo, ki sem jo kadarkoli imel možnost preizkusiti na neki uradni tekmi. Le ta ni označena z zastavicami ampak pred štartom prejmeš GPS sled, ki si jo namestiš v navigacijsko napravo in je to tvoja edina zaveznica na sami poti, poleg tega pa si označen s sledilcem, ki ves čas komunicira z bazo in sporoča lokacijo.
Štart je bil v sredo ob 9. uri. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih 92 tekmovalcev iz vsega sveta, na štartu nas je stalo 88. S sabo moraš imeti obveznih 3 l tekočine in opremo za preživetje; na koncu nahrbtnik tehta nekje do 6 ali 7 kg, dobiš tudi tiskano karto v merilu 1:20 000 s katero si pa bolj težko pomagaš. Prva postaja je namreč šele na 70 km in do tja praktično teren ne pusti dihati. Ves čas moraš biti pozoren, da ne zaideš s poti ali spregledaš odcepov, ki so nelogično postavljeni in lahko na pregledni poti naenkrat zaviješ z nje v čisto grmovje, med kaktuse …
Že takoj po prvih 13 km je bilo prvo presenečenje in sicer 3 km dolg kanal, tunel, v katerem je bilo do kolena mrzle in kalne vode. Sicer se je ves čas menjala podlaga od peščene, do gruščnate, nekaj po gozdu, skalah, med travo in tropskim grmovjem, bambusovo džunglo. Čez dan so bile temperature do 28 stopinj, čez noč pa je znalo biti dokaj hladno in vetrovno. Na celotni poti si moral sam poskrbeti za vso logistiko, zunanja pomoč je bila prepovedana in si hrano in pijačo sproti bodisi kupil v trgovini, ko je pot šla čez vas ali mesto, vodo pa sem sam dolival kar iz potokov in jo razkužil s tabletami ali pa si si jo lahko pustil na petih postajah, ki so bile predvidene po celi dolžini proge.
Osebno sem se odločil za taktiko v enem kosu in sicer brez spanja, kar mi je zadnji dan povzročalo precejšnje težave, da sem se prepričal ostati buden in nisem zaspal med tekom in hojo. Kot zanimivost lahko povem, da smo se zadnje etape vsi trije lotili skupaj in vmes sem se pogovarjal z dekletom, ki se je od nekod pojavila in mi je šla na živce, ker je hodila z nami (v resnici je sploh ni bilo); Srečkota sem skoraj prepričal, da nas opazuje NLP in z nami komunicira, v resnici pa je bila čelna svetilka enega od organizatorjev, ki nas je čakal na grebenu in pravilno usmeril po zelo zahtevnem skalnem terenu. Sreča, da je bil tako daleč, da ga ni zadelo kamenje, ki sem ga metal v NLP. Stojim na skali in zrem v temno globino ter na glas razmišljam kako škoda, da imam prazno Led Lenserko, ki bi sedaj posvetila v globino namesto te medle Petzlove svetlobe. Srečko in Mih iščeta pot in vsake toliko časa slišim ko kdo “zajamra”, ker se mu obrne skala. Nekako se “zbrihtam” in vprašam kaj iščeta, ker kot, da sta nekaj izgubila. “Ja, kaj, kaj, pot v dolino” reče Srečo. Vprašam ali imamo kakšno informacijo kam moramo iti, ker sem med tem časom pozabil, da hodimo po gps sledi. “Sled, piz … kaj je s tabo?!” mi reče Srečko. “Ja, zakaj pa ne rečeta”, pogledam Garmina, se obrnem in grem. “Pridita, tukaj je pot” še zakličem.
Lahko trdim, da glede na vse skupaj in tudi v razgovoru s Srečkotom, ki je organizator kar nekaj tekaških druženj in trail tekov v Sloveniji, da gre za izjemno zahtevno preizkušnjo, kateri trenutno ni primerjave v Sloveniji ali sosednji Hrvaški. Razlog je predvsem v spremenljivi klimi, raznoliki podlagi, neoznačeni progi, ki zahteva izjemno poznavanje in delo z GPS napravami, sicer cilja ne vidiš in popolni samooskrbi brez zunanje pomoči, ki zahteva dodatno logistično načrtovanje, saj moraš predvideti prehrano, kje boš prišel do tekočine itd.; je povzel Matjaž Šerkezi in na koncu dodal še nekaj statističnih podatkov.
S celotno dolžino proge smo vsi trije kot posamezniki opravili v času 78:33:09 (https://livetrail.net/histo/transgrancanaria_2019/classement.php?course=360&cat=scratch) in skozi cilj ponosno pritekli s slovensko zastavo in zasedli 22. mesto (ker smo imeli isti čas) od 56 uvrščenih posameznikov, ostali so odstopili. Uradna dolžina proge je bila 264 km (moj Garmin Fenix 5X pro pa je pokazal 291 km – razlog je bodisi v občasno slabem sprejemu satelitov in posledično skakanju sledi in v iskanju prave poti), premagati smo morali 13256 višinskih metrov, osebno sem porabil 20438 kcal (povprečen odrasli moški mojih dimenzij (173 cm, 64 kg, zmerno aktiven) jih dnevno porabi 2398 (100 g Milka čokolada jih vsebuje cca. 500 kcal). Zabeleženih je bilo 377777 korakov (dnevno jih v normalnem življenju naredim povprečno 15000).
Oprema je bila izbrana. Za navigacijo pride v poštev samo Garminova naprava kot je Fenix 5X Pro zaradi avtonomije, natančnosti in občutljivosti sprejemnega čipa GPS, GLONASS in GALILEO, možnosti naloženih topografskih kart in hitrem procesiranju, obdelavi in hranjenju podatkov; oblačila in nahrbtnik Instinct Prosti čas Kamnik, ki ne žulijo tudi po večh urah nošnje, nogavice Polzela, energijska prehrana Fritid vezana izključno na izotonične napitke, ostala prehrana je bila vsa normalna (kruh, makaroni z omako – v obliki dehidriranih porcij, ki se polijejo z vodo in so po desetih minutah pripravljeni za uživanje, tople juhe, limonin sok za nevtralizacijo kisline). Določeno opremo pa smo prilagodili in naredili sproti – Mih je npr. na supergih odrezal peto, iz puloverja pa si je naredil tekaške rokavčke … Sam sem npr. presekal superge Inov, jih vrgel v smeti, na srečo imel s sabo še ene dotrajane v torbi na predzadnji postaji, z njimi prišel do cilja in jih zaradi razpadanje vrgel v smeti.
Velika zahvala našim družinam za podporo in tisti peščici posameznikov, ki so verjeli v nas in nas podprli. Hvaaalaaa …
Bila je preizkušnja, ki je nihče od nas ne bo pozabil in med nami so se utrdile prijateljske vezi, saj smo skupaj morali preživeti v izjemni naravi.
Matjaž Šerkezi
