V Koltetovem Jablank je ponovno zadišalo po golažu.
Sredi Tuhinjske doline se nahaja vas Buč. Buč je del KS Šmartno v Tuhinju in del fare sv. Martina. Ker nima svoje cerkve, trgovine in gostilne, se marsikdo še vedno rad pošali da U Bč ni nč. Vaščani pa se s tem rekom zagotovo ne strinjamo. Imamo dobre ljudi, lepo pokrajino, dobro voljo, ki nas povezuje in bogato kulturno dediščino. Središče vasi predstavlja staro vaško jedro, katerega prva omemba sega v leto 1440. V vasi lahko vidimo vaško korito za napajanje živine, vaško sušilnico sadja, kaščo s stiskalnico sadja ter kozolec toplar z lesenim gospodarskim poslopjem. Vas premore 189 duš (100 moških in 89 žensk) iz 54 gospodinjstev. 29 jih je mlajših od 14let, 33 jih je strejših od 65 let. (vir: stat.si).
Vaščanke in vaščani smo imeli svoje 1. srečanje 1. maja 2018. Ob koncu 2. srečanja v letu 2019 smo si obljubili, da srečanje postane tradicionalno. Žal sta nam epidemija in z njo povezani ukrepi kar za tri leta odvzeli naša druženja. Za vsakim dežjem posije sonce in tudi težki oblaki epidemije so se razkadili. Organizacijska ekipa pod Damjanovim vodstvom je v marcu sprejela odločitev, ki smo jo vsi nestrpno čakali. 1. maja 2023 se ponovno dobimo, na 3. srečanju vaščank in vaščanov vasi Buč.
V prazničnem ponedeljkovem popoldnevu, ko so si nekateri že opomogli od prvomajskih kresovanj in budnic se je na prijetni jasi, nekoliko odmaknjeni od vasi, ponovno zbralo preko 70 prebivalk in prebivalcev vasi Buč.
Damjan in Dejan sta poskrbela, da je bilo vse organizirano tako kot se spodobi za tradicionalno srečanje. Obiskovalci smo bili deležni vročega golaža in hladne pijače. Gospodinje so poskrbele za pecivo, vsi pa smo s seboj prinesli tisto kar je za takšne priložnosti najbolj potrebno, obilo dobre volje.
Po tem ko smo se okrepčali so nekateri ob mizah obujali spomine na nekdanje dni in prejšnja srečanja, ugotavljali kdo manjka in kaj bi bil lahko razlog za njegovo odsotnost, so se drugi pomerili v najbolj priljubljeni disciplini naših vaških srečanj – metanju podkev. Otroci so izkoristili veliko naravno igrišče za igro skrivalnic, lovljenje, badminton, nogomet in spuščanje ladjic po potočku. Žiga in Uroš pa sta s harmoniko in kitaro poskrbela, da se je po dolini slišala slovenska pesem.
Hvala Damjanu in Dejanu ter njunim pomočnikom za organizacijo, Koltetovim za prostor in vsem vaščankam in vaščanom za udeležbo. Ko smo se ob že kar pozni uri razhajali smo enoglasno sprejeli odločitev, da se prihodnje leto ponovno dobimo. Z željo, da bi nas bilo še več.
Igor Žavbi
