Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinij so v sodelovanju z Zvezo slovenskih častnikov območno združenje Kamnik – Komenda ter Društvom dogodek Kamnik dopoldan pripravili 62. spominsko slovesnost na Kostavski planini.Slovesnost, ki ji je v imenu Občine Kamnik prisostvoval podžupan Igor Žavbi skupaj s predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik, je bila namenjena počastitvi spomina žrtvam bitke, ki se je v teh krajih odvijala leta 1942. Letošnji slavnostni govornik pa je bil doc. dr. Rudi Rizman.
Bitka na Kostavski planini se je zgodila 24. 12. 1942, ko je reorganiziran odred Kamniškega bataljona napadlo več tisoč sovražnikov. V neenakem boju, saj so Nemci napadli z več kot dvajsetkratno premočjo, pa je padlo 16 kamniških borcev. Ob začetku slovesnosti, ki je privabila lepo število obiskovalcev, so zbrani prisluhnili Zdravljici v izvedbi članov veteranske sekcije Mengeške godbe.
Nato pa so podžupan Igor Žavbi, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik in predsednik Zveze slovenskih častnikov območno združenje Kamnik – Komenda Marjan Schnabl ob prisotnosti zastavonoš k spomeniku položili venec in se tako s spoštovanjem poklonili padlim borcem. Borcem za svobodno Slovenijo in borcem, ki so se borili za isti cilj, ki nam je lahko v opomin, da se skupaj, s sodelovanjem trudimo za našo prihodnost.
Podžupan Igor Žavbi je v pozdravnem nagovoru poudaril pomen ohranjanja tradicije slovesnosti na Kostavski planini. Za izjemen prispevek pri ohranjanju vrednot NOB, za dolgoletno, vestno in predano delo borčevski organizaciji se je zahvalil sedaj že nekdanjemu predsedniku Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevžu Koširju, ki je funkcijo predal novemu predsedniku Dušanu Božičniku. Podžupan pa je gospodu Božičniku zaželel, da bi v prihodnjih letih uspešno vodil kamniško veteransko organizacijo.
Slavnostni govornik doc. dr. Rudi Rizman pa je zbrane, z mislimi na vse žrtve vojn, nagovoril z naslednjimi besedami: »Današnje srečanje na Kostavski planini, spoštovane in spoštovani, se navezuje tako na človeške tragedije kot tudi na junaštva, kar je oboje tlakovalo pot k takima dvema najvišjima človeškima vrednotama, kot sta mir in svoboda. Po vsaki vojni, na primer po prvi in drugi svetovni vojni, so si bili tako njihovi zmagovalci kot slej ali prej tudi poraženci enotni v tem, da se vojne ne smejo nikoli več ponoviti. Še več, številni državniki so napovedali »vojno« vojni. Danes te zaveze in obljube ne slišimo več tako pogosto, če sploh, ker je čas naredil svoje in so se tisti strašni časi časovno močno oddaljili ter razredčile vrste tistih, ki so minulo vojno doživeli na svoji koži. Žal pa ta čas ne le v Evropi, nenazadnje tudi pri nas in v svetu, ponovno zmagujejo na volitvah ali povečujejo svoj politični vpliv in moč zagovorniki strupenega sovraštva in uporabe nasilja proti drugačnim, kar, kot uči zgodovina, lahko postopoma preko konfliktov pripelje do vojn. Pravzaprav smo številnim, ki se odvijajo v naši geopolitični bližini ne le priča, temveč v njih tudi posredno sodelujemo, če samo spomnim, da je naša oblast podprla vojaško agresijo nad Irakom, ki je predstavljala surovo kršitev mednarodnega prava, če seveda ne omenjam množičnih civilnih in tudi vojaških žrtev. Eden od dobrih razlogov, da smo se danes zbrali na tem mestu je poleg počastitve kostavskim borcev tudi to, da ohranimo spomin na zgodovino.«
»Ob tem spomnimo na besede velikega misleca Georga Santayana, da tiste, ki pozabijo svojo preteklost, doleti »kazen«, da jo bodo morali ponoviti. Zaradi vsega omenjenega je zato prav, da si ob tej priložnosti zastavimo vprašanje, ali so vojne resnično neizbežne, se pravi v naših genih in instinktih, ali pa bi se jim lahko in morali civilizirani ljudje, če že govorimo o človeški civilizaciji, izogniti. Ali, če povem z drugimi besedami, ali ni že čas, da bi vest prevladala nad močjo, ko vemo, da je prva – vest – tista, ki nas menda loči od živalskega sveta? Verjamem, da so si tudi kostavski borci pogosto zastavljali vprašanje o nesmiselnosti in sploh nepotrebnosti vojne, ki na koncu koncev ne koristi nikomur in ničemur, še več, dehumanizira vse udeležence in terja številna življenja. Glede na moj poklic sem v sociološki in politološki literaturi naletel na številne in medsebojno nasprotujoče si poglede na naravo vojne. Zanimiv je pogled enega od najbolj vplivnih družboslovcev v svetu (Francis Fukuyama), ki pripisuje glavno odgovornost za vojne moškemu spolu, za katerega so po vseh statističnih podatkih značilni agresivnost, nasilje in nenehna tekma za prevlado na statusni hierarhiji. Po njegovem gre za pojav, ki je globoko zakoreninjen v biologiji, se pravi tudi genetsko pogojen. Na srečo vsi raziskovalci vojn z njim ne delijo istega prepričanja, temveč nasprotno opozarjajo, da je vojna družbena bolezen, ki jo je mogoče pozdraviti tako kot je to naredila medicina z poliomielitisom. Za odpravo vojn pa bi seveda potrebovali neko drugo »zdravilo«, in sicer potrebno politično voljo in za njeno uresničitev tudi potrebna sredstva, v prvi vrsti institucionalni in etični nadzor nad destruktivnimi človekovimi instinkti. Pri tem prihaja na misel naslednja trditev v ustavnem dokumentu UNESCO-a: »Vojne se sicer porodijo v človeških možganih, vendar se je mogoče z njimi dokopati tudi do miru«. Trajni mir je potemtakem odvisen od tega, če in ko bodo družbe ustvarile številne in raznolične priložnosti za zadovoljevanje človeških potreb na različnih področjih od raznoraznih kreativnosti do športa in s tem zmanjšali fascinacijo nad oboroženimi konflikti. Žal so takšna upanja v tem času še preveč utopična, če pomislimo na to, da se številni posamezniki in države še vedno naslajajo nad uporabo nasilja, ki se mu ne mislijo odreči brez uporabe nasilnih sredstev.«
»Spomnimo, da je današnji ameriški predsednik svojim vojaškim poveljnikom kar nekajkrat postavil vprašanje, kako to da atomskega orožja, s katerim razpolagajo, ne uporabijo. Nekdo je fascinacijo ljudi in držav nad vojno pojasnil s tem, da obstaja v latinščini zelo majhna razlika med »bellum«, ki pomeni vojno, in »bellus«, ki pomeni nekaj lepega in dobrega. Res pa je, da so, ko gre za vojne, v igri tudi materialni interesi. Vzemimo samo dva primera: ko je stari Rim začel svoj vojaški pohod v Malo Azijo, je imel v mislih predvsem zlato in srebro. V neki raziskavi, ki jo je naročila Svetovna banka, so ugotovili, da se vojne najprej začnejo v državah, ki razpolagajo z diamanti, nafto in drugimi redkimi surovinami, zanimivimi za bogate in vojaško močne države. Ali naj na podlagi te vednosti opozorimo naše vnuke in pravnuke, da utegne v tem pogledu nekega dne postati »zanimiva« tudi Slovenija zaradi čedalje večjega pomanjkanju vode v svetu, ki jo ljudje potrebujejo še bolj kot diamante in nafto? Imamo veliko tistega, poleg gozdov in vode, kar bo v prihodnosti v svetu močno primanjkovalo in zaradi česar že sedaj na Slovenijo prežijo številne pohlepne moči.« Na koncu pa svoje misli sklenil: »Danes je usoda narodov in vsega človeštva odvisna v prvi vrsti od tega, ali bosta vest človeka in človeštva pred uveljavljanjem gole in plenilske moči. Ne ostaja nam drugega, kot da upamo v prevlado prve, ker bomo v nasprotnem primeru ponovili najslabše iz zgodovine na tem planetu in na koncu koncev tudi zapravili planet. Ali svet sliši krike kostavskih žrtev in žrtev vseh vojn, ki so se dogajale v človeški zgodovini, da je treba vedno in povsod dati prednost razumu in vesti namesto uničevalnemu ne-razumu in živalskim instinktom?«
Za kulturni program so poskrbeli člani veteranske sekcije Mengeške godbe, z recitacijo je navdušil Darko Nikolovski, član Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav, pridružili pa so se še člani Konjeniškega društva Tuhinj. Za preplet misli in besed je poskrbela Sara Arko.
Besedilo: Občina Kamnik
Fotografije: Franc Modrijan
