Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj so v sodelovanju z Društvom dogodek Kamnik včeraj pripravili 64. spominsko slovesnost na Kostavski planini. Slovesnost, ki ji je v imenu Občine Kamnik prisostvoval župan Matej Slapar skupaj s predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik ter še živečimi borci na Kostavski planini, je bila namenjena počastitvi spomina žrtvam bitke, ki se je v teh krajih odvijala leta 1942. Letošnji slavnostni govornik je bil nekdanji poveljnik 55. Območnega štaba TO Domžale Kamnik, podpolkovnik Dominik Grmek.
Bitka na Kostavski planini se je zgodila 24. 12. 1942, ko je reorganiziran odred Kamniškega bataljona napadlo več tisoč sovražnikov. V neenakem boju, saj so Nemci napadli z več kot dvajsetkratno premočjo, pa je padlo 16 kamniških borcev.
Ob začetku slovesnosti, ki je kjlub dežju privabila lepo število obiskovalcev, so zbrani zapeli Zdravljico, nato pa so župan Matej Slapar, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik in predsednik Krajevne odbora Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Emil Grzinčič ob prisotnosti zastavonoš k spomeniku položili venec in se tako s spoštovanjem poklonili padlim borcem.
Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božičnik je zbrane nagovoril v imenu organizatorjev slovesnosti.
Župan Matej Slapar se je zahvalil vsem, ki so kljub slabemu vremenu prišli na slovesnost in s svojo prihodom opozorili, da jim je mar za tiste, ki so se borili za lepše življenje domačih in za lepše življenje vseh nas. Opozoril je na to, naj se vojna nikdar več ne ponovi ter zbranim zaželel ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti in vse dobro v letu, ki prihaja.
Slavnostni govornik, nekdanji poveljnik 55. Območnega štaba TO Domžale Kamnik, podpolkovnik Dominik Grmek pa je dejal: »Spoštovani udeleženci vsakoletnega tradicionalnega pohoda in komemorativne slovesnosti na mestu tragičnega in junaškega dogajanja pred 77. leti. Hvala vam za vašo udeležbo z željo doživetega obujanja dogodka iz NOB , v nadaljevanju pa prijetnega druženja tu na Kostanjski planini. Sam sem sicer 5 let mlajši od te obletnice, zato bom zgodovinska dejstva izpred 77. let navajal iz vira Ivana Jana Kokrški odred I. izdanega leta 1980 pri knjižnici NOV in POS. Prepričan pa sem, da ni nikogar med nami, ki še nikoli ne bi slišal za dogajanja na Kostanski planini leta 1942 in za ta spomenik v spomin in opomin na bitko partizanov s premočnim nemškim okupatorjem in domačimi izdajalci v 2. svetovni vojni. V mojem današnjem nagovoru vam želim, z vsem dolžnim spoštovanjem do padlih partizanov, na kratko spregovoriti o tragičnem dogodku dan pred Božičem leta 1942 in tako nekako oživeti in obuditi kratko zgodovinsko življenjsko pot partizanskega poveljnika, ki so ga legendarno poimenovali in klicali Matija Blejc Matevž. Ob ustanovitvi brigad teritorialne v Republiki Sloveniji leta 1975 je bila naša 34. brigada TO poimenovana v brigado Matije Blejca Matevža-PLAMEN. Vendar o tem nekaj več kasneje. Matija Blejc, s partizanskim imenom Matevž, slovenski partizanski komandant in narodni heroj, se je rodil 24. februar 1914 v delavski družini v Mengšu. Po poklicu je bil krojač, a se je že kot krojaški pomočnik pred drugo svetovno vojno povezal z naprednim delavskim gibanjem. Pred 2. svetovno vojno je bil aktivni član mengeškega Sokola. Po okupaciji leta 1941 je sodeloval v pripravah na vstajo na Kamniškem območju, predvsem z zbiranjem orožja in v napisnih akcijah. Po vstaji julija 1941 je postal borec Kamniškega bataljona oziroma njegove Mengeško-moravške čete, v kateri je kasneje postal tudi komandir. Leta 1941 je bil sprejet v Komunistično partijo Slovenije, spomladi leta 1942 je postal komandant obnovljenega Kamniškega bataljona, ki je pod njegovim vodstvom postal ena najuspešnejših partizanskih enot na Gorenjskem. Umrl je v spopadu partizanov z Nemci 24. decembra 1942, tu na Kostavski planini nad Tuhinjsko dolino, ko se je enota prebijala iz nemškega obroča. Nekatere podrobnosti dogajanja 23. in 24. decembra leta 1942. Druga četa Kamniškega bataljona iz sestave Kokrškega odreda, ki je bila tisto zimo imela taborišče na Kostanjski planini, je 23. decembra popoldan odšla v oskrbovalno akcijo, ki pa se je hitro prelevila tudi v vojaško. Nedaleč od Šmartnega so ob cesti dočakali nemški intendantski tovornjak in brez žrtev zaplenili večje količine hrane: veliko moke, sladkorja, masti, masla in tobaka. Ko se je močno otovorjena četa vračala proti taborišču, so na četno zasedo blizu Hruševke udarili orožniki iz Šmartnega, vendar jih je zaseda pregnala z bombami. Četa se je z bogatim tovorom vrnila na Kostavsko planino proti jutru 24. decembra. Izčrpani borci so legli k počitku. Komandant Kokrškega odreda Matija Blejc-Matevž je bil že obveščen, da se Kostanjski planini bliža večje število Nemcev in to iz Tuhinjske doline in Črnivca. O tem ga je sredi noči obvestil neki kmet, partizanski sodelavec. O bližini Nemcev in verjetnosti, da bodo napadli, so komandanta Matevža obveščali tudi drugi. Tako tudi Franc Podstudenšek-Rok, politkomisar 2. čete, ki se je pravkar vrnila iz akcije. Ob šestih zjutraj so se zamenjale zasede razmeščene okoli taborišča, ker pa ni bilo čutiti nobene nevarnosti, so tudi ti borci šli počivat. Toda počitka je bilo hitro konec, kajti iz smeri Tuhinja so odjeknili prvi streli. Takoj nato pa še streli nad Šmartnim. Nemci so že lezli proti Kostanjski planini. Ker so naleteli na partizanske zasede so te začele nanje streljati. V taborišču so bili takoj vsi na nogah, tako borci Kamniškega kot Moravškega bataljona in oba štaba. Komandant Matija Blejc Matevž je ob poročilih o nevarnosti vzkliknil: »Ne bomo se umaknil! Pa naj bodo to druge Dražgoše. Nemce bomo nagnali, da bo veselje.« Ta odločitev je izražala takratno bojno razpoloženje kamniških borcev, hkrati pa navduševala soborce. Franc Podstudenšek-Rok je sicer opozarjal, da bi se bilo bolje umakniti, kajti Nemci so bili preveč natančno poučeni o taborišču in partizanskih silah. Toda ostalo je pri odločitvi, da bodo Nemce pričakali in odbili. Neuspehov na Kamniškem niso poznali, vsi so zaupali hrabremu komandatu Matiji Blejcu-Matevžu. Vanj so bile uprte oči vseh prisotnih. V mraku še pred sedmo uro so zavzeli že pripravljene položaje za krožno obrambo.«
»Ker so Nemci natanko vedeli za partizansko taborišče na Kostanjski planini so zbrali ustrezne sile za napad. Iz okrožnice poveljnika redarstvene policije »Alpenland« z dne 19. marca 1943 se je zvedelo, da sta bila za napad planirana 2. in 3. bataljon 19. policijskega polka, ki so jima bile dodeljene tudi »protibande« in 2. motorizirana orožniška četa »Alpenland«. Vse te enote so štele med 1300 in 1400 mož. V nekaterih drugih dokumentih so našli podatek, da so bile v središču napada med drugimi angažirane tudi 6.četa 19. SS policijskega polka iz Kranja in 2. in 3. motorizirana orožniška četa Alpenland. Ob upoštevanju teh dejstev so si Nemci zagotovili premoč v razmerju najmanj 5:1, brez sil v pripravljenosti (rezervi).Ta odnos je za partizane pomenil veliko nevarnost. Nemškim silam so pot kazali domači raztrganci, ki so že prejšnje dni zasledovali partizane. Nekaj pred osmo uro se je spopad pričel z močnim obstreljevanjem Nemcev proti položajem obrambe. Partizani so ta prvi napad, ki ni trajal dolgo uspešno odbili, kar jih je še bolj ohrabrilo in vlilo samozaupanje. Nemci so napadali ne več krajih hkrati. Tudi drugi juriš Nemcev je bil odbit brez težav. Tretji napad pa je bil dosti hujši od prvih dveh. Nekaj partizanskih borcev je že bilo ranjenih, vendar partizani še niso zapustili položajev kljub temu, da so se Nemci približali tudi do nekaj metrov pred njih. In tudi ta tretji napad je bil odbit. Vendar je nastala situacija v odnosu do nasprotnika pokazala, da se morajo umakniti. Toda kam? Vse oči so bil uprte v njihovega junaka komandanta Matijo Blejca-Matevža. A Nemci so že pričeli s četrtim jurišem s severne strani pa so se jim približevali novi napadalci. Ranjencev in mrtvih je bilo vedno več. Odpor partizanov je vedno bolj popuščal. Začelo je primanjkovati streliva. Potrebno je bilo nekaj ukreniti. Zato se je Matija Blejc Matevž odločil za nagli preboj. Prvi so krenili poveljniki in politkomisarji, ki so se pognali proti nemškemu obroču, ki je tam nekoliko popustil. Nemci so ponovno stisnili obroč preboja tako da je preboj uspel le kakšnim 30 borcem. Med prebijanjem obroča je bilo ranjenih več borcev, še več pa jih je padlo. Preboj je zahteval velik davek-16 človeških življenj. Padel je skoraj ves poveljniški kader Kamniškega bataljona, med njimi tudi že tedaj legendarni odredni komandant Matija Blejc Matevž, star komaj 26 let in bataljonski komandant Franc Per-Vido. Nagrobni spomenik Matije Blejca Matevža stoji na pokopališču v Mengšu, v Kamniku pa se je po njem poimenovana ulica.«
»Sedaj pa še nekaj besed o novejši vojaški zgodovini na kamniško-domžalskem območju. Letos mineva že 51 let od ustanovitve in začetkov razvoja teritorialne obrambe v Republiki Sloveniji. V aprilu in maju leta 1975 sta bila v občinah Domžale in Kamnik na osnovi občinskih odlokov ustanovljena OŠTO Kamnik in OŠTO Domžale. Obe občini sta na osnovi izdanih in predpisanih formacij rezervnih vojaških enot teritorialne obrambe razvijali prostorske enote in skupno manevrsko enoto 34. brigado TO-brigado, za katero sta bili odgovorni obe občini. Tako je bila 34. brigada TO zasnovana po vzoru Kamniško-zasavskega odreda, kasneje Šlandrove brigade iz druge svetovne vojne – s tremi bataljoni, prištabnimi enotami brigade in enotami za podporo. Skupno je 34. brigada TO Domžale –Kamnik štela preko 1200 opremljenih, dobro oboroženih in usposobljenih teritorialcev. Prvi poveljnik leta 1975 je postal Edvard Peternel z Rodice pri Domžalah. Od leta 1979 do 1980 ga je nasledil Igor Kuzmič iz Radomelj, od leta 1981 do leta 1985 Anton Lipovšek iz Kamnika, od leta 1986 do leta 1990 pa Dominik Grmek iz Domžal. Manevrska enota rezervne sestave teritorialne obrambe 34. br. TO je bila najštevilčnejša in najmočnejša vojaška enota na območjih občin Domžale in Kamnik. Od ustanovitve OŠTO Kamnik in OŠTO Domžale leta 1975, pa vse do leta 1990, smo bili na brigado ponosni vsi njeni pripadniki, rezervni vojaški obvezniki iz občine Kamnik in Domžale, saj je prejela vrsto priznanj od GŠ OS SFRJ in RŠTO RS za visoko stopnjo bojne pripravljenosti. Leto pred razglasitvijo samostojnosti Republike Slovenije pa je bilo za Teritorialno obrambo Slovenije prelomno in tudi usodno. 34. brigada bila z ukazom najvišjega republiškega poveljstva TO –RŠTO popolnoma onemogočena za kakršno koli bojno uporabo in delovanje proti agresorski JLA. 17. maja 1990 je namreč načelnik RŠTO gen. podpolkovnik Ivan Hočevar vsem štabom TO v Sloveniji izdal ukaz o preselitvi oborožitve, streliva in MES iz skladišč teritorialne v skladišča JLA . Realizacija ukaza je korenito spremenila vse dotedanje napore in doseženo stopnjo bojne pripravljenosti enot TO Domžale in Kamnik, kar je povzročilo nastanek in organiziranje manevrske strukture narodne zaščite, ki se je sicer oktobra 1990 preimenovala spet v teritorialno obrambo pod poveljstvom novega RŠTO, vendar je od nekdanje strukture teritorialne obrambe izpred 17. maja 1990 v občinah Domžale in Kamnik, ostalo bore malo. 34. brigade TO po osamosvojitveni vojni za Slovenijo v juniju in juliju leta 1991 ni bilo več moč več obnoviti. Organizacijske spremembe slovenske vojske, reorganizacije in vstop v zvezo NATO ter EU so leta 2002 povzročile razformiranje oziroma ukinitev vseh še obstoječih in reduciranih štabov, poveljstev in rezervnih enot teritorialne obrambe oziroma slovenske vojske. Tako na 34. br. TO ostaja le še spomin na 15. let njenega obstoja od 1975 do 1990 in spomin na njeno poimenovanje po legendarnem narodnem heroju- partizanskem poveljniku Matiji Blejcu-Matevžu Plamen. Spoštovani, Matiji Blejcu Matevžu in vsem njegovim soborcem padlim tu, na Kostanski planini, se zato spoštljivo poklonimo z besedama: SLAVA JIM! Hvala za vašo pozornost.«
Poleg zastavonoš so se slovesnosti udeležili tudi član Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav, za preplet misli in besed ter recitacije je poskrbel Igor Žavbi.
Besedilo in fotografije: Občina Kamnik
