Abonenti Maistrovega abonmaja so za začetek sezone obiskali Reko

Podobno kot so lansko leto abonenti abonmaja Kam’na’smeh obiskali gledališče v Trstu, so letos abonenti Maistrovega abonmaja Doma kulture Kamni obiskali Hrvatsko narodno kazalište Ivana plemenitog Zajca v Rijeki.

Mogočni teater, ki se nahaja v centru tretjega največjega mesta na Hrvaškem, ki je poleg industrijske zapuščine znano kot nedavna evropska prestolnica kulture (2020), je veliki oder prepustil predstavi Na tri kralja ili kako hočete, uprizorjeni po Shakespearjevi drami Dvanajsta noč ali Kar hočete.

Na pot smo krenili v soboto, 28. 10. ob 13h in se na cilj pripeljali ob 15.30, tako da smo imeli še dve uri časa za pohajkovanje po Reki. Nekateri so se odpravili v Mestni muzej (Palača šećerane), ki se nahaja v nekdanji tovarni sladkorja in v katerem je razstavljena tudi zbirka ladijskih torpedov, spet drugi so raziskovali skrite ulice mesta ter uživali v vsrkavanju sončnih žarkov v bližnjem pristanišču. Ob 18h smo se zbrali v gledališču na pijači in prigrizkih, ob 19.30 pa se je začela prej omenjena predstava, ki sodi med najbolj izvajane in najbolj priljubljene Shakespearove komedije. Čeprav je Shakespearova predloga razdeljena na klasičnih pet dejanj in serijo prizorov, uprizoritev sama odpravlja to formalno strukturo in na oder vnaša kontinuirano dogajanje, medtem ko igralci po odigranem prizoru ostajajo na odru skupaj s fiktivnim občinstvom in spremljajo predstavo z »zrcalne strani« dejanskega občinstva. Režiserka Franka Perković in dramaturg Goran Ferčec sta se potrudila, da predstava deluje izjemno pretočno, posamezni prizori se menjavajo z bliskovito hitrostjo in hrvaščine nevajeni gledalec oz. poslušalec ima lahko težavo slediti številnim monologom, ki kar tekmujejo v prevladi za njegovo pozornost.

 

Ker gre za komedijo zmešnjav in maškarade, mora gledalec posvetiti še dodatno pozornost transformaciji posameznih karakterjev, ki skupaj s preobleko menjajo spolno in osebno identiteto ter tako star ljudski pregovor »obleka naredi človeka« postavijo na čisto nov nivo. Predstava, ki temelji na številnih ljubezenskih trikotnikih in spolnih transformacijah, je aktualna še posebej v 21. stoletju, zlasti če jo pogledamo iz vidika prevladujoče ideologije o fluidnosti spolov oz. teze, da se osebe lahko en dan klasificirajo kot moški, drug dan kot ženske, tretji dan kot »trans« osebe itd. Da imamo kot biološka bitja pravico zase izbrati družbeni spol, s katerim se identificiramo, čeprav je morda v neskladju z našim biološkim spolom, ki nam ga je določila narava. Ali gre pri tem zgolj za sodobno željo po svobodni izbiri na čisto vseh področjih našega življenja ali strah pred naravnim determinizmom pa je tema, primerna za razpravo na socioloških in filozofskih kongresih.

Obenem nam predstava Na tri kralja ili kako hočete daje vedeti, da so optične iluzije (povezane s šminko in preobleko) in erotične simpatije med služabniki in gospodarji nujno potrebne, da se odnos med dvema spoloma (kakršna koli že sta) lahko sploh vzpostavi. Glavni zaplet namreč temelji na navidezno klasičnem ljubezenskem trikotniku, v katerem dekle, preoblečeno v mladeniča, zapelje žensko v imenu moškega, ki ga ljubi, ta pa se zaljubi v dekle, misleč, da je mladenič. Med igralci velja pohvaliti suvereno igro grofične Olivije, ki jo igra Tanja Smoje, seksipilnega zaljubljenca Orsina (Edi Čelić) in njegovo služabnico Violo, preoblečeno v moškega (Aleksandra Stojaković Olenjuk), v katerega se Olivija zaljubi. Tu je še obilica stranskih oseb, ki se zapletejo med sabo (in se poskušajo razplesti s komičnim prikazom dvobojev) in v drugem delu predstave dosežejo vrhunec s pojavom dveh dvojčkov, ki se v nekem trenutku istočasno znajdeta na odru in za katera se izkaže, da sta sestra in brat – slednji naj bi umrl v brodolomu. Predstava tako namiguje tudi na to, da smo v ljubezenskem razmerju vedno z eno nogo potisnjeni v igro in laž, z drugo pa v incestuoznost per se.

Dramaturg Goran Ferčec se je pri idejni zasnovi predstave poleg Shakespearja v veliki meri zanašal na knjigo Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, v kateri je ta francoski filozof obdelal ves spekter ljubezenskih hrepenenj – od odsotnosti ljubezenskega objekta in asketizma subjekta pa do številnih oblik medosebne zasvojenosti. Zato v predstavi vidimo glavne junake kako nenehno na nekaj čakajo – bodisi kot aktivni igralci bodisi kot fiktivni gledalci, sedeč na stolih na odru. Ali po besedah dramaturga: »Orsino čaka, da Olivia sprejme njegovo ljubezensko ponudbo, Olivia čaka, da Cezario prinese sporočilo, ali ga bo še videla, Antonio čaka na Sebastiana v sobi gostilne, Sebastian čaka na dobro priložnost za karkoli, Maria čaka, da jo Tobia opazi, Viola, preoblečena v Cezaria, čaka, da vojvoda prepozna njo in njeno ljubezen. Čakanje je skupek dramatičnih sil, sestavljenih iz napetih niti hrepenenja, tesnobe, potrebe, nenasitnosti in želje. Zato liki te drame nikoli ne mirujejo, tudi ko niso aktivni na prizorišču, so v fazi čakanja.« Vseeno pa med dramaturškimi spodrsljaji lahko naštejemo predolge dialoge, ki bi jih bilo potrebno skrajšati, da bi več časa ostalo za tiho govorico telesa in koreografske vložke, ki so bili tu in tam precej nasilno vstavljeni v predstavo. Pohvalimo lahko kostumografinjo Barbaro Bourek, ki je za vsako telo izbrala najbolj optimalne kostume in scenografa Igorja Vasiljeva, ki je prostor nad odrom opremil z velikansko inštalacijo, sestavljeno iz najrazličnejših oblek, čeprav smo vsi čakali zgolj na trenutek, ko bi le-te popadale na igralce in jih »pokopale« s svojo težo …

Kamniško občinstvo je, skupaj z obiskovalci iz Reke, z napetostjo spremljalo predstavo in po njej na avtobusu precej hitro zaspala, tako da smo se točno ob polnoči znašli v domačem kraju. Ali se je naša »kočija« spremenila v orjaško bučo, medtem ko smo se princeske preobrazile v pepelke, pa ugibajte sami …

Miša Gams