V mestni kavarni Veronika je danes zjutraj in dopoldan dišalo po ameriškem zajtrku oz. praženi slanini in palačinkah, ki jih je cvrl in pekel v Kamniku živeči ameriški pisatelj oz. umetnostni zgodovinar Noah Charney.
Dobršen del prebivalcev naših krajev, če odmislimo jutranjo kavo in čik, običajno sploh ne zajtrkuje, če pa že, pa najpomembnejšega dnevnega obroka ne preskakuje v gostinskih obratih, ampak doma. Če je treba zjutraj vseeno nekaj na hitro pozajtrkovati, je to največkrat zgolj kak trgovinski sendvič, pekarniško pecivo ali morda burek, medtem ko se v gostilni „spodobi“ konkretneje obedovati šele v času malice.
Nad pomanjkanjem kamniške zajtrkovalne ponudbe se je pred časom, v eni izmed svojih kolumn, pritožil tudi Noah Charney, v Kamniku živeči Američan, ki je omenil, da nekoliko pogreša ameriške zajtrkovalnice oz. možnost družabnega gostilniškega zajtrkovanja. Ob tem je, ob sodelovanju s kamniško mestno kavarno, kaj kmalu padla ideja, da Noah Kamničanom pripravi ameriški zajtrk, kar je danes dopoldne tudi storil.
Na nekoliko skromnejšem jedilniku običajnega ameriškega zajtrka so se znašle neobhodne ameriške palačinke z javorovim sirupom, podobne našim, le da so manjše in debelejše, Egg in a peg – jajčka na oko v popečenem toastu ter nekoliko bolj civilizirana različica na slanini ocvrtih jajčk, ki so bile, skupaj s sirom zapakirane v bombetki ter ameriška kava, ki bi jo vsaka zaprisežena kofetarica bržčas uvrstila v zvrst najnežnejših češpljevih vodic, kar pa ameriška kava nadomešča s količino, ki jo je, za razliko od mrtvega vola budečih požirkov ekspresa in turške kave, moč popiti v količinah planinskega čaja.
Pred kavarno se zjutraj sicer ni vila ravno vrsta zajtrkovalcev, ampak odziv je bil, vsaj za kamniške razmere, skorajda presenetljiv. Večina dopoldanskih gostov, med katerimi je bilo tudi kar nekaj Noahovih prijateljev in znancev, si je namreč ameriški zajtrk tudi v resnici privoščila, sam Noah pa je bil celo dopoldne tako zaposlen, da je bilo z njim, v nasprotju s pričakovanjem, moč na hitro izmenjati zgolj nekaj besed.
Kot nam je povedal, je do ideje prišlo povsem po naključju, kajti sam namreč pravi, da sploh ni kuhar, je pa že pred tem nekajkrat pripravil palačinke za otroke v vrtcu, nad presenetljivim odzivom Kamničank in Kamničanov pa je bil prijetno presenečen tudi sam.
Noaha so na ameriškem zajtrku obiskali tudi otroci vrtca, ki ga obiskuje njegova hči, žal pa simpatičnega in s palačinkami nagrajenega obiska nismo uspeli zabeležiti, saj smo, zajtrka nevajeni, mimogrede poobedovali tudi spominsko kartico.
Skratka, ideja o ameriškem, ali še kakem drugačnem zajtrku, je vsekakor dobrodošla. V „starih časih“ se je z zajtrki v Kavarni trudil že nekdanji kavarnar Cveto, ampak kavarniško zajtrkovanje se v tistih časih nekako ni uspelo prijeti, morda pa se utegne uveljaviti zdaj.
Noah Charney kavarniških ameriških zajtrkov sicer ne bo pripravljal vsak dan, pravi pa, da utegne, še posebej glede na dober odziv kavarniških gostov, pisateljsko pero še kdaj zamenjati za kuhalnico.
