Sobota v kamniški občini je bila nabita z dogodki. Mestna godba Kamnik v Mekinjskem samostanu, v Snoviku so degustirali kamniške pivovarje, Calcit Bike Team se je pripravljal na nedeljsko tekmo, na Glavnem trgu je bila, tako kot vedno, razstava motorjev. A prav na tem osrednjem javnem kamniškem prostoru se je popoldne ob 18h zgodil, tako kot vsako leto približno ob tem času, še en dogodek, pravzaprav kar štirje dogodki, ki jih je kamniška Mengšanka Anja Bezlova, zbrala v tokratni kamniški ediciji Mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. Tako tudi letos Kamnik ostaja eno od enajstih slovenskih mest, ki gostijo del tega originalno sicer ljubljanskega festivala.
Ulično gledališče po svoji naravi privablja najrazličnejše obiskovalce. Največkrat preprosto zato, ker jih, nič hudega sluteče, dobesedno »zmoti« sredi popoldanske kave ali piva, ali ker gredo ravno mimo in se, hočeš nočeš, znajdejo sredi dogajanja.
Najbolj tipičen predstavnik spontanega gledališča na letošnji kamniški ediciji je bil ravno prvi nastopajoči, Kolumbijec Camilo Acosta Mendoza, »vaški« klovn, ki ga lahko srečate tudi sredi Ljubljane, ko na Prešernovem trgu dela družbo najbolj znanemu in vztrajnemu kamniškemu harmonikašu, gospodu Šuštarju. Njegov nastop med sobotnimi obiskovalci, na videz nepovezan in improviziran, je bil dobro premišljen nabor uličnih »akcij«, ki so povezale na prvi pogled popolnoma različne gledalce: od pisane gruče otrok, naključnih pivopivcev, peščice turistov, skupine dobro razpoloženih kamniških gasterbajterjev in dežurnih kamniških kulturnikov. In to je smisel in pravi namen uličnega gledališča.
Drugi nastop, ki je bil pravzaprav bolj ali manj posrečen vmesni člen je bil v Kamniku že večkrat videni Tri Šardone. Od prvotne »zvezdniške« ekipe je tokrat ostal samo Luka Korenčič, vrzel v bandu pa zapolnjuje lokalec Goran Završnik in, tokrat prvič, obetavni mladi slovenski glasbenik Urh Mlakar. Glasba po željah in namig šefu terase Jodlu, da na glavnem trgu začne s tako imenovanimi »terasa« bandi. No, tokratni je bil morda malo preveč angažiran za običajno sobotno popoldne, saj so v svoj repertoar vključili teme kot so kamniška razgledna ploščad, neobičajna ljubezen Škofjeločana in Kamničanke, enega od komadov pa so zaključili z refrenom »Kje si, Slapar?«
Tretja je bila na vrsti Anti – Disciplina, naslovna predstava letošnjega festivala. Kamnik kot mesto z veliko gibalno ovirane mladine je ravno zato še bolj raznoliko. Špansko – slovenska naveza dveh izvajalk, od katerih je ena na invalidskem vozičku je na šinšinovskem linoleju sredi trga izvedla ulično različico plesne predstave, ki je, kljub temu, da je bila čisto nasprotje prejšnjih dveh »zabavljaških«, ali pa prav zato, prizemljila velik del občinstva.
Festival je zakrožil, prvič v Kamniku, Gledališki pevski zbor s predstavo UPS!. Dekleta in fant, ki so si lani, skupaj z nam dobro znanim Globus Hystericusom in njihovo uspešnico Pot v Tadam, delili prvo mesto in s tem glavno nagrado za najboljšo slovensko ulično predstavo, so svoje delo opravili korektno. Abstraktni uprizoritvi nastopa manjšega pevskega zbora je najbrž manjkal samo še kak kamniški pevsko zborovski entuziast med gledalci.
Glavni trg je, kljub velikemu številu gostinskih miz, ki so to leto prizorišče potisnile čisto do ceste, zopet opravil svojo združevalno vlogo in mirno lahko rečemo, na svidenje ob letu osorej, Ana Desetnica.
Kamniška Ana Desetnica je del kulturnega programa Kulturnega društva Priden možic. Za podporo in pomoč pri izvedbi se zahvaljujemo Občini Kamnik, Zavodu za turizem in šport in Plesnemu klubu Šinšin.
Kulturno društvo Priden možic
Fotografije: Luka Dakskobler
