Včeraj, 29. novembra, na dan, ko smo bili nekdaj sprejeti v pionirje, sta rojstni dan praznovala dva pomembna Kamničana, in sicer Andrej Bernard Smolnikar, po katerem je poimenovana Smolnikarjeva ulica, ter pesnik France Balantič, po katerem se zaenkrat še imenuje kamniška knjižnica.
Andrej B. Smolnikar se je rodil pred 220. leti, 29. novembra 1795, v Kamniku. V letih med 1814 in 1816 je obiskoval licej, nato študiral teologijo, leta 1819 pa je bil posvečen v duhovnika. Leta 1825 je stopil v benediktinski samostan v Šentpavlu na Koroškem, kjer je leto zatem opravil opravil redovno zaobljubo in prevzel ime Bernard. Kot redovnik je bil med leti 1827 do 1836 profesor za novo zavezo na teologiji v Celovcu, v tem času pa je v Ljubljani prijateljeval z M. Čopom, J. Zupanom in V. Vodnikom, v Celovcu pa z A.M. Slomškom in F. Prešernom. Prepričan v svoje poslanstvo je verjel, da mu bog pošilja znamenja, po katerih je izbran za združitev vsek krščanskih ver v eno cerkev.
Leta 1836 je obiskal sošolca Barago, nato pa si, pod pretvezo, da gre v novi svet za misijonarja, izposloval dovoljenje za izselitev v Ameriko, kjer je izstopil iz katoliške cerkve, začel nabirati somišljenike ter leta 1841 kupil 4.000 hektarov veliko posestvo v Limenstonu v Pensilvaniji, kjer je poskušal urediti komuno oz. naselbino po načelih utopičnega socializma.
Kot navaja Wikipedija je Andrej B. Smolnikar edinstven primer socialističnega utopista, ki je kot izobraženec, potem ko je že zgodaj spoznal krivičnost tedanjega družbenega reda in iskal pota, kako bi na krščanski podlagi in z mirno evolucijo reformiral družbo, ustanavljal v Ameriki naselbine v okviru nekakšnih komun ali zadrug s skupno lastnino in skupnim uživanjem vseh dobrin. Zanimivo pa je tudi zgodovinsko dejstvo, da je Kamničan Andrej Smolnikar poskušal preprečiti tudi ameriško državljansko vojno.
V času svojega 32. letnega bivanja je Smolnikar v Ameriki preživel 32. let, bil zelo aktiven, saj je napisal vrsto člankov, manifestov in knjig, bil je mirovnik in agitator proti ameriški državljanski vojni, umrl pa je decembra 1869, pozabljen in zapuščen v neki bolnišnici v Filadelfiji.
Za Andreja Bernarda Smolnikarja, nekakšnega katoliškega unitarista in socialističnega utopista, ki je, dvomeč v papeževo prvenstvo, kot nekdanji župnik in redovnik izstopil iz cerkve, bi lahko v šali dejali, da je bil prvi kamniški hipi, v Kamniku pa se svojega znamenitega rojaka, kljub temu, da je po njem poimenovana ulica, spomnimo zelo redko, če sploh kdaj.
Osamljen spomenik Franceta Balantiča
Je pa včeraj svoj rojstni praznoval tudi pesnik France Balantič, rojen 29. novembra 1921 v Kamniku, ki je z šestimi leti začel obiskovati privatno šolo pri nunah, tako da je znal brati in pisati še pred osnovnim šolanjem, ko si je čas krajšal tudi z zbiranjem metuljev in znamk. Svoje šolanje je, kljub nasprotovanju očeta, nadaljeval v Ljubljani na Klasični gimnaziji, kjer je bil nagrajen kot najboljši učenec v oddelku. Četudi naj bi imel precej prijateljev s katerimi je hodil tudi v hribe, naj bi bil nevsiljiv, miren in celo plah ter ne preveč zgovoren. Pred začetkom druge svetovne vojne je zbolel za pljučnico, v Ljubljani spremljal študentske demonstracije, ki jih je sprožil vojaški udar v Beogradu, spričo tega, ker so nemški okupatorji zasedli Kamnik, pa se je odselil v Ljubljano, ki je bila pod italijansko okupacijo, da bi nadaljeval šolanje, saj je moral opraviti še 8. razred gimnazije, vpisal pa se je tudi na študij slavistike.
V tem času se je, tako kot večina njegovih študentskih kolegov, vključil v OF, 27. junija 1942, pa je bil interniran v fašistično taborišče Gonars, od koder se je vrnil novembra leta 1943 ter se, kot navajajo nekateri viri, kot povsem drug človek, priključil kolaborantom v Grahovem, kjer se je v nadaljevanju aktivno udeleževal tudi oboroženih akcij, napredoval do podčastnika in 24. novembra 1943 umrl, kot domobranski narednik umrl v spopadu s slovenskimi partizani, ki so uničili tamkajšnjo postojanko. Kmalu po njegovi prerani smrti je bil, kot pesnik in domobranec, povzdignjen v nekakšno simbolno ikono slovenskega domobranstva in kolaboracionizma, ki ga je po drugi svetovni vojni, ko so bila njegova dela na domačih tleh prepovedana, še naprej gojila slovenska povojna emigracija v tujini. Prva njegova knjiga je izšla šele posthumno leta 1944. Leta 1991 mu je bil v Kamniku postavljen spomenik, letos pa je bila, na politično sporen način, po njem poimenovana tudi kamniška knjižnica, kar, zavoljo Balantičevega medvojnega udejstvovanja na strani okupatorjev, še vedno sproža številne polemike.
Sodeč po odzivih političnih zagovornikov poimenovanja knjižnice po Francetu Balantiču, bi bilo pričakovati, da se bo kdo izmed njih pesnika, katerega ime in lik je v zadnjem času ponovno predmet politične zlorabe, spomnil in mu v teh dneh, ko sta se v parih dneh zvrstili tako obletnica njegove smrti, kot tudi njegovega rojstva, ob spomeniku morda prižgal tudi svečo.
Glede na gorečnost nekaterih bi bilo pričakovati, da bo sveč vsaj toliko, kolikor jih je včeraj prižganih na Ognjeni Veroniki ob spomeniku revolucije v parku Evropa, vendar je bilo ob večernem obisku njegovega spomenika, moč zgolj žalostno ugotoviti, da je spomin na Franceta Balantiča živ le takrat, ko služi različnim političnim ciljem. Spomenik je bil namreč osamljen in obsijan zgolj s sijem javne razsvetljave.
