Kdaj, če ne to poletje? Tako smo si rekle pevke Vox Annae, ženskega pevskega zbora, porojenega pred devetimi leti v Tunjicah. Zborovodja Aleš Sedušak nas je na zimo vznemiril s predlogom, da bi po kovidnem zatišju napele tekmovalne strune svojih glasilk. Odločile smo se za tekmovanje, ki ga naduteži označujejo za »zborovski turizem«. Torej čudovita lokacija, izrazito neprofesionalni udeleženci, mnogo druženja. Seveda pa se ne more prijaviti kar vsak pevski sestav z veseljem do posluha. Udeleženi zbori morajo predstavitvi dodati tudi primerne posnetke.
V pomladanskih mesecih smo garale. Ker Vox Annae premore skoraj polovico mladih in/ali novih pevk, je bilo treba zvok zbora postaviti na novo. Aleš in prekaljene članice vemo, da bomo polno, zrelo in res uglašeno zapele šele čez kako leto ali dve. A korajža velja. Poleg tega vsak skupni projekt in vsako gostovanje pripomoreta k povezanosti zbora. In to je bil naš temeljni cilj.
Prenočevale in vadile smo v mestecu La Seine-sur-mer, tekmovale v malo večjem Bandolu, ogledale smo si uro vožnje oddaljeni Marseilles, zato nam sredozemskega ozračja ni manjkalo. Tekmovanje International choir Competition in Provence je bilo prvo svoje vrste. Pričakovale smo raven in zahteve tekmovanj, kakršne smo spoznale v Španiji, na Češkem in Poljskem, torej ocenjevanje našega zvena, natančnosti intonacije in čistosti akordov. Po tem, kar smo tokrat videle in slišale ob razglasitvi najboljših, za katerimi smo krepko zaostale, se nam je posvetilo, kje smo usekale mimo. V več kot eni kategoriji je zmagovalni zbor konstantno fušal, a to ob koreografskem blišču ni kaj prida vplivalo na rezultat. Mar bi ob Kyrie eleison zaplesale kankan. Ali se v sakralno kategorijo prijavile kar z Račkami. Več najbrž ni treba povedati.
Priznanje vsekakor zaslužimo. Pevke smo po letih razpršene od najstnic do mene, a smo krepko razsule stereotip o ženskih druščinah. Naš humor je bil pogosto pobalinski in na meji spodobnega, a je zabaval vse. Nobena ni nergala; niti takrat, ko sta šoferja že milijontič zgrešila izhod iz krožišča. Vročino, tudi čez petintrideset, smo prekrile z obešenjaškim humorjem. Nameščene smo bile v hotelu z dvema zvezdicama. Sobe so bile tako majhne, da je morala ob prihodu vsake pevke ena od notranjih ven. Še en razlog za krohot, kajpada. Pri odraslih zborih prepevam več kot štirideset let, vendar tako prijetnega vzdušja, kot je letos prevevalo Vox Annae, ne pomnim. Trikrat hura za voksice in Aleša!
Marta Zabret