Občina Kamnik je objavila javno naročilo za ureditev Muzejske poti, ki vodi do gradu Zaprice, kot pa je moč razbrati iz projektne dokumentacije, pa naj bi bila pot asfaltirana.
Na gradu Zaprice, kjer domuje Medobčinski muzej Kamnik, se odvija vse več dobro obiskanih prireditev, obiskovalci le-teh, pa se občasno pritožujejo nad makadamskim dostopom do gradu.
Ideja o tem, da bi se pot do gradu ustrezno uredila je stara že vsaj nekaj desetletij, so se pa že pred par desetletji o tem, kakšna ureditev dostopa bi bila najustreznejša, v Kamniku že kar pošteno kresala mnenja.
Zagovorniki hitrih in cenenih rešitev so bili že takrat mnenja, da bi bilo cesto potrebno čim prej asfaltirati, medtem ko so bili tisti, ki premorejo oz. so premogli nekaj več posluha za zgodovinsko dediščino mesta prepričani, da bi asfalt do gradu skazil podobo zapriškega griča, zato bi bilo treba pot do gradu tlakovati. Še posebej vnet zagovornik tlakovanja poti na Zaprice je bil pokojni arhitekt Bojan Šlegl, katerega prezgodnja odsotnost se podobi starega mestnega jedra že posteno pozna, saj že kratek sprehod po mestu pokaže, da njegovi nasledniki na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, ne premorejo niti trohice posluha, volje in zagnanosti nekdanjega čuvarja arhitekturne podobe mesta. Bojan Šlegl je namreč znal neizprosno, zaradi česar je šel zaradi tega mnogim tudi na živce, opozoriti in se boriti tudi za ohranjanje ali poudarjanje posameznih detajlov, ki so večini morda na prvih pogled skorajda nepomembni, dasiravno so prv ti drobni detajli tisti (pomislimo samo na mestne luči in izveske v mestnem jedru), ki bistveno prispevajo k ohranitvi celostne podobe starega mesta. Ob prebiranju kulturnovarstvenih pogojih, ki zapovedujejo bolj grob asfalt ter “dovoljujejo”, ne pa tudi zapovedujejo odstranitev plehnate “avtocestne” ograje, pa človek ne ve, ali bi se smejal, ali zjokal.
Sodeč iz projektne dokumentacije javnega naročila je moč soditi, da je (tudi) v primeru ureditve poti na Zaprice prevladala cenenost, kar je kratkoročno zagotovo koristno za občinsko malho in reševanje lažjega in udobnejšega dostopa do gradu, medtem ko o kakem dolgoročnem kvalitetnem doprinosu k celostni podobi našega (ubogega) starega mesta najbrž ne bomo mogli govoriti.
Morda tudi zaradi tega, ker je projekt ureditve Muzejske poti nastal v kranjskem, ne pa morda v kakem kamniškem arhitekturnem oz. projektivnem biroju, dasiravno imamo dobrih arhitektov in projektantov v Kamniku kar precej.
