Množica obiskovalcev, ki se je zgrnila na sinočnje odprtje razstave na gradu Zaprice, je pokazala, da je Marko Kumer, avtor razstave “Kam so šle vse fabrike”, s temo in naslovom razstave zadel v polno ter hkrati, z muzealskim dokumentiranjem zgodbe, ki pravzaprav sploh še ni končana, tudi neusmiljeno dregnil v nerazčiščeno in nezaceljeno kamniško rano.
Raziskovanje zgodovine, predvsem pa tragičnega konca večine kamniških podjetij in tovarn, ki so nekdaj zaposlovale večino prebivalcev občine, ki v teh, še nedavno tako uspešnih in znanih “fabrikah”, niso zgolj delali, ampak so z njimi in zanje tudi živeli, je vsekakor tema, ki bo kamniške muzealce bržčas zaposlovala vsaj še naslednjih nekaj desetletij. Vzpon in propad kamniške industrije namreč ni zgolj neka običajna, obrobna tranzicijska zgodba o kapitalu, ampak je zgodba o mestu in njegovih prebivalcih.
Razstavo je odprl župan Marjan Šarec, ki je v svojem nagovoru dejal, da kamniške fabrike niso odšle nikamor, da večina objektov še stoji, da pa so izgubili dušo, kajti delo, ki so ga ustvarjale generacije, je uspelo eni generaciji uničiti v zgolj parih letih. Ne zgolj zaradi izgube trga in nekonkurenčnosti, ampak predvsem zaradi premajhne volje, da bi se nekdanja uspešna podjetja še pravočasno prestrukturiralo, s čimer je (med vrsticami) namignil na dejstvo, da se je več energije vlagalo v privatizacijo, hiter zaslužek in plenjenje premoženja. Župan je še dodal, da nas k sreči vsaj nekoliko rešuje bližina Ljubljane, tako da je stopnja nezaposlenosti na Kamniškem celo nekaj malega nižja od slovenskega povprečja.
Marko Kumer, avtor razstave “Kam so šle vse fabrike?” in knjige “Mali besednjak kamniške industrije”, ki je izšla kot nekoliko drugačen katalog razstave, je povedal, da je njegovo prvo srečanje z industrijsko dediščino predstavljala rušitev Utoka, kjer so kamniški muzejski delavci, domala izpred nosu rušilnih gradbenih strojev, urgentno reševali kar se je še dalo. Ni šlo zgolj za metaforično, ampak dobesedno reševanje dediščine, med katero ni bilo zgolj arhivsko gradivo, ampak tudi dragoceni umetniški predmeti, denimo slike slikarja Ferda Majerja, Lojzeta Perka ipd. O sami razstavi, ki jo je pripravil, je Marko Kumer dejal, da gre za realizacijo projekta, ki se je, na pobudo KD Pridenmožic, začel s postavitvijo manjše istoimenske razstave v parku Evropa, ki je pripomogla k temu, da so uspeli zbrati kontakte, informacije in predmete, ki so razstavljeni. Po njegovih besedah razstava prinaša subjektiven izbor predmetov iz sedmih kamniških tovarn, saj vsega, žal, nikoli ni moč vključiti, se pa nadeja, da se projekt s to razstavo, ki jo je oblikovala Sonja Ifko, strokovnjakinja za industrijsko dediščino, še ni končal in da se bo stvar še nadaljevala. Glede knjige oz. razstavnega kataloga, pa je Marko Kumer dejal, da ne gre za klasičen razstavni katalog, ampak za besednjak pojmov, ki so povezani s kamniško industrijo. Na ta način je želel ohraniti tudi del tovrstne dediščine, ki utegne zlagoma, z menjavo generacij, ponikniti v pozabo, samemu katalogu razstave pa nekako podaljšati rok uporabnosti.
Za spremljajoči program odprtja razstave, v katerem so za glasbeno popestritev, s staro pesmijo kamniških tkalk, poskrbele Ljudske pevke Predice, so poskrbeli v Kulturnem društvu Pridenmožic, vse skupaj pa je, zabavno in z družbeno kritično noto, povezoval Goran Završnik, ki je prireditev na koncu zašpilil z besedami, da za propad kamniških fabrik nista krivi le izguba trga in nekonkurenčnost, ampak, da je imela prste zraven tudi kaka (lokalna) baraba.
