Že dve leti sem si želel tekmovati na omenjeni tekmi, ker pa sem bil prvo leto prepozen na registraciji, drugo leto pa nisem bil v žrebu, je šlo letos vse lepo skozi. Ko sem v decembru izvedel, da sem bil izžreban se mi je nasmejalo, v istem hipu pa sem tudi pomislil na to, da gre za zelo zahtevno tekmo in bo potrebno še več trenirati.
V sredo smo se z družino odpravili v čudovite Dolomite – kamp Cortina, ki je oddaljen od mesta Cortine cca 2km. V petek dopoldan sem šel prevzeti štartni paket, preostanek dneva pa sem posvetil počitku. Komaj sem čakal, da bo ura 23:00 in kot bi rekel keks, sem že stal med množico najboljših tekačev.
Na štartu nas je stalo okoli 1800 in vsi skupaj smo odštevali zadnje sekunde. Prižgejo se čelne svetilke in tekaške ure. Prvi del je bilo potrebno začeti kar po pameti, da se telo malo ogreje.
Po dobrih dveh urah je pričelo deževati, ker pa ni bilo tako hudo, se nisem oblačil v dežna oblačila. Deževalo je dobro uro.
Nekaj po 4 uri zjutraj pritečem do jezera Misurina, pri katerem se je začelo že daniti. Sledil je vzpon do naslednje koče Auronco, pri kateri mi že zaigra srce, saj se teče okoli znamenitih treh Cim.
Če je bilo pri Cimah res čudovito, pa me je kmalu za tem čakal grd spust kakih 1000m višinske razlike v dolino. Tudi dolina mi ni bila pri srcu, le en kup melišča in nato vzpon do Cimabanche, ki je nekje na polovici poti.
Preoblečem majico, vzamem kapo, očala, natočim vodo in odvijem prvi sendvič, ki mi da moč za naprej, v ponovni dolg klanec. Do Ponte dei Cadoris, se mi je vleklo, postal sem zaspan, utrujen, sonce mi je nažigalo v glavo. Do Passo Giau sem bil že kar načet, saj mi je zmanjkovalo vode, v levo stegensko mišico pa me je usekal krč, ki ni in ni hotel popustiti. Jaz pa prav tako ne.
Na trenutke momente se mi je zdelo, da nogo vlečem kar za seboj, zato sem se usedel sem se v travo in masiral stegno. Žal ni bilo nič boljše.
Pokličem Sebastjana Zarnika in njegovo Majo, ki sta v Dolomitih skorajda doma, ter ju vprašam, katera je zadnja postaja, nakar mi zatulita v telefon, naj se podvizam, ker me že čakata na cesti.
Kljub hudim bolečinam mi vse skupaj vlije nove volje, da se podam v zadnje kilometre. Čakalo me je še dobrih 700 višinskih metrov grdega in strmega spusta, na katerem sem preklel skoraj vse po spisku in si rekel, da nikoli več ne grem na to dirko, ker je to čisto nečloveško. Ampak…
Pridem do ceste in res zagledam zakonca Zarnik, s katerima uspešno zgrizem do cilja.
Ko prideš v ciljno ravnino, pa je nepozabno, vsi navijajo in se veselijo tvojega prihoda, največ pa šteje družina v cilju, s katero se objameš, ženo zavrtiš v latino ritmih.
Za razdaljo 120km, z višinsko razliko 5800m+, 5700m, sem potreboval 17:58:18, s čemer sem osvojil 137. mesto in bil tretji med slovenskimi udeleženci tekme.
Hvala vsem prijateljem, znancem, kateri ste me spremljali, mi pošiljali dobre misli in čestitke, še posebej hvala pa tudi mojim pokroviteljem: Calcit d.o.o., Izza Effect, Masaže Tomaž Jeras, Fritid.Lab – Miran Škrtič, ki ste mi omogočili še eno nepozabno izkušnjo, ki jo, kljub vsemu, nameravam ponoviti.
Hvala Lavaredo Ultra Trail, da ste pripravili tako čudovit dogodek. V čast mi je, da sem bil del nje! Se vidimo drugo leto na štartu!
Boštjan Erjavšek – Beli
