V Podjelšah so zgodaj popoldne blagoslovili povsem prenovljeno Ožbovčevo znamenje, katerega obnove so se skupaj in složno lotili tamkajšnji sosedje.
V Podjelšah, ki s svojimi 43-imi prebivalci, kolikor jih je Statistični urad zabeležil v začetku tega leta, sodi med manjše zaselke na Kamniškem, se je danes zgodaj popoldne zagotovo zbralo več duš, kot jih imajo zabeleženi uradni registri, kar pa ni nič nenavadnega, saj so imeli v Podjelšah pravi mali praznik,
Blagoslovili so namreč povsem prenovljeno Ožbovčevo kapelico, ki naj bi bila zadnje poštene prenove deležna že davnega leta 1937, zob časa pa kapelici, kakor nikomur izmed nas, tekom desetletji ni prav nič prizanašal.
Pobuda za prenovo kapelice je v tamkajšnjih prebivalcih tlela sicer že kar nekaj časa, ampak, saj veste, ob še tako dobrih namerah rado pride kaj navskriž. Pravi zagon za obnovo kapelice pa je dala Jurjevčeva Miri, ki si je prenovo kapelice omislila kot svoje rojstnodnevno darilo ob okroglem jubileju. O ženskih letih se sicer ne spodobi govoriti, ampak želja njegove žene je njenega moža Dušana, Jurjevčevega „tamladega“, navedla k temu, da je brž stopil do sosedov na Ožbovčevi domačiji.
Beseda je dala besedo in sosedje so se kaj kmalu družno lotili prenove kapelice. Dela je bilo kar nekaj, še posebej, ker je pri teh zadevah za vsako stvar potreben svoj mojster, med katerimi je kar težko najti takšne, ki se spoznajo na delo po starem.
Vsak izmed sodelujočih mojstrov je k prenovi pridal svoj nezanemarljiv delež truda, svojevrsten pečat prenovljeni kapelici, pa je pridal Robert Uranič, ki je kapelico, kot že kar nekaj drugih, od spredaj in zadaj ter tudi od strani, na novo poslikal.
Kapelico je, ob prisotnosti številnih zbranih, blagoslovil mekinjski župnik Pavel Pibernik.
Kot je v navadi ob takšnih priložnostih, pa so bili zbrani po blagoslovu deležni prav okusne z domačimi dobrotami Ožbovčeve domačije, Ožbovčevi pa bodo, kot že vsa desetletja, še naprej zgledno skrbeli za kapelico in njeno okolico.
