»Razširite svoje obzorje, študirajte in – predvsem – uživajte pri vsem kar počnete!«
Podjetniški klub Kamnik (PKK) in Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra (GSŠRM) sta 6. aprila v prostorih šole že drugo leto organizirala okroglo mizo na temo podjetništva za dijake. Gostje govorniki okrogle mize so bili uspešni kamniški podjetniki Aleš Juhant, predsednik PKK in direktor podjetja Metal Profil, Matevž Kirn, lastnik in direktor podjetja Calcit, mag. Urban Bergant, direktor podjetja Elektrina, prokurist in solastnik podjetja Terme Snovik ter mladi uspešni podjetnik Jure Knehtl, direktor in lastnik podjetja Adstar, kije tudi stanovalec co-working prostora KIKštarter. Dijaki in dijakinje gimnazijske smeri so prisluhnili živahni razpravi kamniških podjetnikov, ki so odgovarjali na vprašanja novinarja in urednika Časnika Finance Jureta Ugovška, ki je bil nekoč prav tako dijak te šole. Zanimivo je bilo slišati, da so tako izkušeni starejši podjetniki kot tudi mlajši Jure Knehtl dijakom predali podobna močna sporočila, naj se izobražujejo, vztrajajo pri vsakem projektu, verjamejo vase, bodo potrpežljivi in naj si upajo delati male in velike korake. Nekateri direktorji so dijake kar direktno pozvali, naj se nemudoma oglasijo pri njih, če si želijo delati in pridobivati izkušnje, ki bodo na njihovi poslovni poti še kako dobrodošle in dragocene.
Matej Slapar, podžupan Občine Kamnik in generalni sekretar PKK je prenesel dijakom povezovalno sporočilo in vizijo PKK, ki ob podpori Občine Kamnik želi predvsem povezovati izkušnje in prenašati znanje odličnih podjetnikov na mlade v naši občini in jim tako pokazati, da je vredno verjeti v svoj lastni potencial, znanje in vizije. Povedal je, da se vsi skupaj moramo zavedati, da denar »ne raste na drevesu«, temveč se za prihodke, plače in razvoj kamniškega gospodarstva mnogi lahko zahvalimo ravno podjetnikom, ki sedijo pred njimi, da jim prenesejo svoje izkušnje, pogled na svet in razmišljanja.
Kot nekdanji dijak te šole, ki ga na to okolje vežejo spomini, novinar in urednik Časnika Finance Jure Ugovšek, se je ponovno prijazno odzval povabilu in povezoval zanimivo razpravo med podjetniki ter e dijakom predstavil pet uspešnih kamniških podjetnikov ter njihova podjetja. Dijaki pa so si ogledali tudi njihove predstavitvene filmčke.
»Uči se od najboljših in največjih, potem pojdi svojo pot,«
bi lahko svojo podjetniško pot strnil v en stavek mag.Urban Bergant, ki ga je voditelj okrogle mize Jure Ugovšek nagovoril prvega kot pobudnika in ustanovitelja Podjetniškega kluba Kamnik, ki kot združenje temelji na vrednotah, zavzetosti in namenu kamniških podjetnikov, da Kamniku in širši regiji postavijo temelje za boljše pogoje za razcvet gospodarstva in podjetništva – ter s tem več delovnih mest ter boljše pogoje in višjo kvaliteto življenja v regiji. Bergant je poudaril, da je svojo podjetniško pot preko prvih poslov kalil že na fakulteti in da za takšne podvige nikoli ni prezgodaj. Iskreno je povedal, da zaslužka ni bilo velikega, kar pa je pridobil, so bile predvsem dragocene izkušnje za prihodnost. V Titanu – takrat močni tovarni – je opazoval procese dela, spoznaval tehnologije in priporočal določene izboljšave. V določeni točki pa se je odločil za svojo pot, ki jo je zavzeto priporočil tudi dijakom, saj zdaj, ko je Elektrina postala ponudnik od 80% do 90% vseh svojih produktov izven slovenskih meja, svoje pridobljene izkušnje s pridom uporablja za razvoj elektronike, v mislih pa imajo postati tudi razvojni center za slovenska podjetja, ki mednarodno prodajajo svoje produkte. Omenil je, da njihov velik uspeh ravno v razvoju, saj so njihovi igralni aparati najmodernejši v Las Vegasu.
»V 70-ih s krampi in macolami, danes z računalniki,«
je opisal svetlobni preskok v načinu dela, modernizaciji delovnih procesov in razvoju tehnologije Matevž Kirn, ki s Calcitom poleg delovnih mest v Kamniku veliko spodbudo nudi tudi kamniškemu športu po čemer ga Kamničani tudi poznajo. Na svojstven in dijakom zelo zanimiv način je predstavil podatke o podjetju, ki bi morda iz drugih ust izzveneli suhoparno, vendar so vsi zbrani z veseljem prisluhnili živahnemu popotovanju skozi lokaciji in posebnostih razvoja podjetja Calcit: »V 70-ih smo material pridobivali s krampi in macolami, danes pa iz komandne sobe le eden ali dva operaterja upravljata celoten avtomatiziran proizvodni proces na računalnikih.« Povedal je, da so običajno ljudje presenečeni kaj vse lahko delajo iz kamna. Z droblenjem, večstopenjskim mletjem, klasiranjem, zgoščevanjem, kemijskimi obdelavami proizvajajo številne mikronske in nano pigmente, ki so pomembne sestavine papirja, plastičnih mas, zidnih barv, stekla in mnogih drugih materialov. Večino, okoli pol milijona ton letno dobavijo v obliki slurryja (vodna suspenzija) v cisternah po cestah in železnicah do navečjih evropskih papirnic. Dijakom je razkril, da je imelo njegovo podjetje lani 75 MIO EUR prihodkov in da pričakujejo v naslednjih letih še veliko več, kar pomeni, da se bodo v naslednjih letih širili in zaposlovali novo delovno silo. »Študirajte kemijo, strojništvo, elektrotehniko, logistiko, rudarstvo, ekonomijo – študij je pomemben – potem pa se oglasite pri nas in izrazite pripravljenost za delo, samoinciativnost in proaktivnost!« je dijake direktno pozval Matevž Kirn.
»Nihče ni verjel, da nam bo uspelo,«
je svoj začetek poti opisal Ivan Hribar, ki je že 55 let zaposlen v Zarji / Zarji Kovis, kjer je začel kot štipendist in se bo v tem podjetju upokojil kot direktor. »Dolga, poučna pot. Vsa znanja, ki smo jih dobili kot tim iz področja tehnologij, energetike, procesov, so bila osnova, da smo se lotili tega drznega projekta, v katerega ni nihče – razen peščice posameznikov – verjel. Mi pa smo že takrat opazovali naravo, in ker smo od nje prejeli darilo – tremalno vodo – smo že pred 20 leti razmišljali zelo zeleno, trajnostno in odgovorno do narave in smo si postavili cilj, da zgradimo Eko Terme, da smo energetsko učinkoviti in da očuvamo neokrnjeno dolino Snovika. Tako so se rodile Terme Snovik – prve eko terme v Evropi – z velikim poslanstvom in sinergijo v smislu celotnega razvoja regije,« je z dijaki delil svoje prve korake Ivan Hribar. Zdaj se lahko Terme Snovik pohvalijo z 2 milijoni obiskovalcev iz vsega sveta. »Imamo 70 zaposlenih, delamo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni v letu. Delamo, ko so drugi prosti. To je specifika dela v turistični panogi. A vendar nismo izčrpani, ker nam zadovoljni gosti, ki se k nam vračajo, povrnejo naš trud s pozitivno energijo, ki nas polni za naprej.
»Bil sem tam, kjer ste ta hip vi, zdaj sem na 5% svojega uspeha,«
je dijakom samozavestno – a hkrati z zavedanjem, da se ves čas uči na lastnih napakah – sporočil najmlajši sogovornik okrogle mize ter mladi podjetnik Jure Knehtl, ki je poleg svojega uspešnega podjetja Adstar zastopal barve tretjega najuspešnejšega co-working prostora v Evropi KIKštarter-ja, kjer je Jure s svojo ekipo Adstar stanovalec co-workinga. Mladi generaciji srednješolcev je položil na srce naslednje besede: » Ti išči spremembo – ne čakaj, spoznavaj čim več ljudi, razvijaj svoje veščine. Bodi PROaktiven, ne REaktiven!«
Jure je bil ves čas svojega vzpona do te točke, kjer so zdaj – po lastnih besedah na 5% od svojega uspeha, ki še pride – zelo dober opazovalec svojega lastnega počutja ob vsaki odločitvi – od izbora fakultete do prve zaposlitve in pa odločitve za lastno poslovno pot pri svojih rosnih 22 letih. Vsakič, ko si je na križišču lastnih odločitev rekel: »To nisem jaz!«, je spremenil smer. Vedel je, da po srednji šoli ni znal delati nič praktičnega, zato se je sam priučil veščin v digitalizaciji in digitalnem marketingu, kjer je danes več kot uspešen, saj je razvil svojo zgodbo. Prizna, da je bilo na poti storjenih precej napak, a je hvaležen, da se je učil iz njih.
»Na svoji poti sem bil na začetku pripravljen delati za agencijo popolnoma brezplačno, ker sem se zavedal, da potrebujem izkušnje, tehnike in veščine. Vložite sebe celega v to. Učite se od boljših. Skupaj z dvema sošolcema iz srednje šole smo tako oblikovali naš prvi dream team, ki ga sestavljamo jaz, Dejan in Matic. Vsi smo imeli začetniško znanje in izjemno motivacijo za dokazovanje. Na začetku smo si razdelili vsak po 100 potencialnih strank in jih sistematično klicali. Ne – bum. Ne – bum. Ne bum. Ne. Ne. Na začetku je bilo povsod – NE. KO pa smo prišli so prvega DA in s tem do prvega sestanka, nismo dobili posla, ker smo ugotovili, da ne znamo voditi sestanka in pripraviti prezentacije. Bum. Zopet učenje na lastnih napakah – zato smo se vrgli še v izobraževanje v tej smeri. Zdaj pa MI druga slovenska podjetja vodimo in usposabljamo kako naj prodajajo v tujino. Tako smo za vse svoje naročnike ustvarili že cca 12 mio EUR. Dobri smo.«
»Nisem znal, a sem se naučil,«
je svoje poslovne začetke dijakom razkril podjetnik in direktor podjetja Metal Profil Aleš Juhant, ki je tudi aktualni predsednik Podjetniškega kluba Kamnik. Njegova pot se začne v družinskem podjetju, ki danes zaposluje že četrto generacijo Juhantov. » Nisem znal, a sem se naučil. Z očetom – kovačem, sva združila svoje moči, njegovo znanje in pa mojo željo sprejemati njegove izkušnje ter vse nadgraditi z novimi tehnologijami. Svoj prvi posel sem začel zelo drzno in – uspešno. Od takrat sem sem naredil še kar nekaj napak in po poti spoznaval, da če se ne naučiš v šoli, tako ali drugače »plačaš« svojo napako, ki te včasih res veliko stane – tako finančno, kot energijsko in časovno. Tako sem že zgodaj spoznal in doumel, da se bom moral učiti stalno in prav vsak dan v svojem življenju,« je svoje pridobljene izkušnje opisal Juhant in dodal: »Podjetništvo je stil življenja, stalno hodiš po robu in zato moraš svoje podjetje in posel jemati zelo resno, hkrati pa je bistveno, da znate uživati v poslu in s tem tudi živeti.«
»Kakšno je življenje podjetnika in koliko predanosti zahteva?« je vprašanje svojim gostom govornikom zastavil voditelj okrogle mize Jure Ugovšek.
Matevž Kirn je bil zelo nazoren: »Lahko si v pisarni le dve uri na dan, to ni pomembno, bistveno je, da si ustvarjalen in efekten. Ustvarjalno delo je lahko tudi užitek, zato si ne domišljajte, da boste samo trpeli . Posel je zanimiva stvar, prav gotovo bolj kot poležavanje doma na kavču .«
Urban Bergant je bil podobnega mnenja: »Če hočeš vleči vlak naprej in si ti lokomotiva, ni dovolj, da delaš 8 ur na dan , temveč vložiš vse sile in si ves čas vpet v posel. Za uspeh je ključna formula predanost plus vztrajnost. In seveda kanček sreče. S srečo pa je tako, da jo lahko hitro zgrabiš, ko pride mimo – vendar le v primeru, da že nekaj znaš in veš. Če pa nič ne znaš in nič ne veš, pa ti tudi sreča nič ne pomaga in je ne moreš zgrabiti.«
Ivan Hribar je spregovoril o učenju na lastnih napakah in pomembnosti dobre ekipe: »Idejo o Termah smo začeli graditi in realizirati pred 20 leti, odprli smo jih pred 15 leti in od takrat neprekinjeno delamo. Turizem zahteva tim, ki dela 8 / 7 / 365 in je zato pomembno, da ustvariš tim, ki se razume in odlično sodeluje. Zato veliko naredimo na tem, da se znamo tudi poveseliti, praznovati majhne in večje uspehe. Seveda brez napak tudi pri nas ni šlo. Pa vendar so bile poučne in povem vam, da čas vedno pokaže, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi napake. Moja računovodkinja me je naučila, da dragih napak sicer ne moreš »knjižiti«, pa vendar jih moraš zapisati v »stroške izobraževanja«. Bili smo vztrajni, se tako in drugače izobraževali. Ko je težko, vdihni globoko, pomisli, pojdi naprej – rešitev se vedno najde!«
Aleš Juhant se je dotaknil posebnosti, ki jih nosi družinsko podjetje: »Trenutno v podjetju dela kar pet družinskih članov. Seveda je vedno želja, da svoje sadove dela predaš svojim potomcem. Mene je moj oče vedno podpiral, a želja je morala biti moja, ne njegova. Tako tudi sam nikoli nisem silil svojih otrok v družinski posel. Želja mora priti iz njihove strani. Šele potem se začne moja vloga mentorja in prenosa znanj. Vendar pa so si morali moji otroci svojo avtoriteto in spoštovanje pri drugih sodelavcih zaslužiti sami s svojo zagnanostjo, predanostjo, željo po učenju… Tega jim jaz ne morem dati. Tudi ni pošteno, da svoja bremena poslovnih odločitev vržemo na ramena svojih otrok. To mora dozoreti. Lastnik je na koncu lepilo, ki mora v podjetju vse združevati in skrbeti za vizijo podjetja, strategijo, odločitve, finančne usmeritve, zdrave medosebne odnose med zaposlenimi, zdravo klimo v podjetju. Starejši podjetniki pa potrebujemo vas, ker ne obvladamo več dobro novih tehnologij. Potrebujemo takšne mlade, ki ste se pripravljeni učiti iz tradicije in naših izkušenj, ko vam poskušamo prihraniti kakšen del trnove poti, hkrati pa veliko bolje obvladate nove tehnološke metode kot mi. Zdaj je čas za ideje – za vas ni meja – lahko jih presegate.«
Jure Knehtl kljub svojim mladim letom razmišlja zelo modro: »Opažam, da med nami mladimi ni več nobenega potrpljenja. Povem vam, dani realno, če hočete vse takoj: kakšen milijonček v enem mesecu ali plačo 2.500 EUR takoj po fakulteti. Pač ne boš imel takšne plače. Pika. Vsako podjetje in vsak razvoj v sebi nosita določen cikel. Bistveno je, da delaš tisto kar te res veseli – ali v veliki firmi ali pa samostojno na svoji poti. Moj cilj in moj užitek sta v opazovanju rasti moje stranke. To je moje veselje. Če na tej poti kakšen posel propade, si zapomni dragoceno lekcijo in pojdi naprej. Zdaj veš in znaš. Pojdi naprej.«
»Kakšne kadre iščete?« je bilo bistveno vprašanje Jureta Ugovška, ki je verjetno tudi najbolj zanimalo dijake tretjega letnika, saj so vpisi na fakultete še pred njimi.
Aleš Juhant je povedal, da delajo več stvari in združujejo več programov, imajo pa največ potreb po strojnikih, prav tako po ključavničarjih in dobrih komercialistih, ki pa morajo biti tudi strokovno podkovani. »Smer izobrazbe mi ni tako pomembna, kot je izobrazba sama, ki o vas pove, da ste vztrajni, da znate razmišljati in se znate učiti. Če vas delo v našem podjetju zanima, se čez dva dni oglasite pri meni, saj se mnogokrat odločamo za štipendiste,« je dijake opogumil Juhant.
Ivan Hribar se je pridružil Juhantu in povedal, da prav tako štipendirajo prave kadre iz področja elektrike za Zarjo Kovis ali iz področja turizma za terme Snovik. Tako potrebujejo strojnike, inženirje, tehnične poklice, pa tudi fizioterapevte, komercialiste. »Nerad slišim, da ni zaposlitve v Kamniku. Bodite široki! Optimizem je v zraku,« je bil spodbuden Hribar.
Urban Bergant v podjetju Elektrina prav tako štipendira študente iz tehnične elektro in strojne smeri in IT smeri. »Še vedno se vam splača študirati, ker je zaposlitev bolj realna. Verjamem, da je prihodnost v povezovanju fakultet in podjetij. Tudi sami prakticiramo poslanstvo hekovnikov, ko podjetja čez vikende damo študentom določene praktične naloge in potem vidimo kako jih opravijo. To je priložnost in prihodnost iskanja pravih kadrov, saj je trenutno med gospodarstvom in fakultetami premalo povezav,« je realno ocenil situacijo Bergant.
Matevž Kirn je izpostavil voljo do dela in ustvarjanja kot najpomembnejši vrednoti. »Dejansko vam izobraževanje in fakulteta dasta širino in spodbudita sposobnost razmišljanja, da najdete več variant kako bi prišli do rešitve. Specialna znanja boste pridobili v službi. Pojdite študirat tisto, kar vas veseli, vendar tudi tisto, kar trg dela potrebuje. Sam sem hotel študirati arhitekturo, pa sem pristal na rudarstvu, ki me ni popolnoma nič zanimalo, pa sem vendarle našel svoj izziv in hkrati užitek v tej stroki. Nekateri v našem podjetju niso dovolj ambiciozni. Hitro se zadovoljijo z rutinskim delom, samo, da jim ni treba preveč razmišljati, čeprav so v študij vložili veliko truda. Pomembno je zato, da pred vpisom tudi ocenite kakšno in kako zahtevno službo si želite.«
Jure Knehtl je na svoji poti kadrovanja in oblikovanja ekipe prišel do naslednjih zaključkov: »Nekdo lahko k tebi pride z odlično izobrazbo in super referencami – pa to še ne pomeni, da se bo ujel s tabo in ostalo ekipo. Izobrazba pomeni predvsem, da ima mlad človek delovne navade, disciplino, vztrajnost, lojalnost in da se je preko sodelovanja pripravljen učiti naprej. Sam najprej pogledam njegov življenjepis (CV) in če je že pri mladem človeku navedenih veliko podjetij, to pomeni, da je preveč menjaval podjetja – kar kaže na to, da tudi pri tebi ne bo ostal dolgo – to pa ni moj cilj. Tudi mi nismo veliko znali in vem, da se lahko človek vsega nauči, zato na prvem mestu opazujem kakšno energijo ima človek, na kakšen način rešuje probleme in išče rešitve in kako se vklopi v ekipo. Ekipa pa je toliko močna kot je močen njen najšibkejši člen.«
Pripravila: Nina Irt
