Brezjani se kar “pridno” potepamo. Prejšnji teden smo se v okviru strokovne ekskurzije odpravili proti Trstu in se najprej ustavili v Rižarni, kjer je bilo, kot je znano, med drugo svetovno vojno, vojaško taborišče.
V njem naj bi umrlo vsaj tri tisoč ljudi. Ustavili smo se tudi v Miljah, kjer smo občudovali lične ulice, predvsem pa stavbe v središču mesta. Najbolj sta nas navdušili stolnica in mestna hiša.
Sledil je ogled Trsta. Narodni dom, Ponte Rosso, spomenik Mariji Tereziji, amfiteater, Trg enotnosti,.. res težko se odločiš, katera stavba je bolj imenitna.
Streljaj iz Trsta se nad strmo pečino dviga Devinski grad, kjer je bila naša predzadnja postaja. Grad ponuja avtentičen pogled v čase približno 200 let nazaj, saj naj bi bili razstavljeni predmeti originalni in ne pripeljani od drugod. Gostil je številne imenitne goste: od Johanna Straussa do Marka Twaina in (takrat še) princa Charlesa in še danes daje slutiti, kako imenitni so (bili) njegovi lastniki.
Ni skrivnost, da Brezjani radi tudi dobro jemo, zato nas je na koncu pot zanesla še v Šempas – na turistično kmetijo Pri Rjavčevih.
Gospodar nam je predstavil njihovo poslovno zgodbo, ki roko na srce, ni kar tako, ter nam postregli okusno domačo hrano in “rujno” kapljico.
Sicer smo polni vtisov septembrske sobote, a naskrivaj že iščemo, kaj jo mahnemo naslednje leto.
Do takrat pa seveda ne moremo sedeti v kotu.
Prvo oktobrsko soboto smo se tako, po zaobljubi, peš odpravili na Brezje. V normalnih okoliščinah sicer vsako leto 14. 08. romamo v Novo Štifto. A letos so bile okoliščine vse prej, kot normalne, zato je bilo romanje odpovedano, dana pa zaobljuba, da se na jesen opravimo k Mariji Pomagaj.
V soboto zjutraj je tako na štartu stalo 5 pogumnih in srčnih romarjev. V Stahovici so se nam pridružila še tri dekleta, na pot pa so se, seveda malo kasneje, pridružili tudi trije kolesarji. Vsak s svojo zgodbo, zaobljubo, priprošnjo ali stisko.
Kadar je družba fletna, čeprav dolga pot, hitro mine.
Merilci časa so odmerili 10 ur ter 42 kilometrov; kar pa ni mogoče izmeriti, je naše zadovoljstvo, veselje in nekakšna vznesenost, ko stojiš na cilju.
Tako je, ko premagaš to pot prvič, enako je tudi, ko to storiš desetič. Kar smo se zaobljubili, smo izpolnili, naša želja pa je, da bi romanje postalo tradicionalno.
Mihela Gabrovec
