V preteklosti so vaščani idilične gorske vasice Brezje nad Kamnikom svojo odvečno energijo porabili za delo na polju, travnikih in v gozdu. A sodoben način življenja vasici ni prizanesel. Vse manj ljudi se v teh časih ukvarja s kmetijstvom, vse več pa po ure in ure presedi v pisarnah po dolini …
Iz tega se je razvila nujna potreba po gibanju, ki so jo Brezjani potešili s sprehodom na 940 metrov visok vaški osamelec. Sprva so bili pohodniki le redki vaški posebneži, ki se jim je večina na skrivaj posmehovala, češ, kaj boš rinil v hib, dela se primi… A dobro počutje in pozitivna energija tistih, ki se niso menili za tovrstne dovtipe in vztrajali na svoji poti, je bila nalezljiva.
Na začetku počasnim in bolj sramežljivim korakom se je pridružilo čedalje več somišljenikov. Prišel pa je večer, ko je sosed svojemu sosedu poslal sporočilo: »Danes mi je na Vovar uspelo priti v manj kot dobri uri.« Ni se obrnil dan, ko je dobil odgovor: »Do vrha sem potreboval natanko 58 minut«. Merjenje časa, ki so ga vaščani potrebovali za osvojitev vrha, se je kot blisk razširilo po vasi. Iz dneva v dan so padali rekordi, ki so znali biti sem in tja malo prenapihnjeni. To je zmotilo vaška petelina, ki sta sicer dosledno narekovala tempo. Bojan Zvržina in Jože Grčar sta nekega večera pod orehom sklenila narediti konec pričevanjem brez prič in razglasila, da se bo čas osvajanja vrha tudi uradno izmeril. Določila sta dan in uro, ko naj bi se »Na ovinku« vasi zbrali vaški zanesenjaki. In dokazali, kako resnične so njihove meritve …
Prva sobota v maju je tako že tradicionalno rezervirana za vaški tekaški spektakel, ki se ga je letos udeležilo rekordno število tekmovalcev. S svojo udeležbo sta tekače počastila tekaški legendi – Lado Kveder in Metod Močnik. Slednji si je, čeprav je vrh osvojil prvič, pritekel častno zmago. Prvič v zgodovini se je tako zgodilo, da zmagovalna lovorika ni ostala na domačih tleh. Lado je bil Metodu tik za petami, kot tretji pa je na cilj pritekel večkratni zmagovalec teka na Vovar – Jure Kukovič. No, stopničke so si s tem vendarle priborili tudi vaščani. Za Juretom je v ciljno klančino kot četrti privršal Teo Lužar. Sledil mu je mladi brezjanski up – osnovnošolec Žan Grčar. Matej Rak in Jože Grčar sta zasedla 6. in 7. mesto. Sledila jima je veriga Žanovih prijateljev, ki so se mu pridružili na preizkušnji in vsi po vrsti izkazali odlično pripravljenost in jekleno voljo: Kris Kukovič, Ažbe Lužar, Bine Kukovič (s sedmimi leti je Bine tekel kot najmlajši tekmovalec) in Brina Lužar. Jasno je, da so na svoj podmladek Brezjani še prav posebej ponosni.
Za otroci sta vrh osvojila večna rivala Bojan Zvržina in Bojana Lužar. Tudi letos, žal, v prid Bojanu.
Najstarejša tekmovalka Anka Starovasnik se je zavihtela na 14. mesto, tik za njo pa je pritekla Mihela Gabrovec. Veronika Koritnik se je teka udeležila prvič, a kot pravi, zagotovo ne zadnjič. Za njo sta prišla še vztrajen Peter Gabrovec in Franci Grčar.
Vsem tekmovalcem in podpornikom iskrene čestitke za pogum, vztrajnost in izkazano dobro voljo. Tek na Vovar se s svojo pet-kilometrsko dolžino in 400-metrsko višinsko razliko namreč ne uvršča med trivialne preizkušnje.
Bojana Lužar
