Druga sobota v mesecu maju je že štirinajst let zapored rezervirana za največji športni dogodek na Brezjah – tek na 940 metrov visok Vovar.
Letos se ga je udeležilo 22 tekačev, kar je največ do sedaj. Staro in mlado se je ob deveti uri iz »ovinka« pognalo po klancu navzdol proti Vodicam. Varljivo enostaven začetek je vliv upanja na dobro uvrstitev predvsem tistim, ki poti niso poznali.
Že na Vodicah pa se pot začne zlagoma vzpenjati, a dobre tri kilometre kolovoza je mačji kašelj v primerjavi z zadnjo tretjino poti, ko se pred tekača postavi strmina, pri kateri na trenutke butaš s koleni v čelo. Z več kot 420 metri višinske razlike in petimi kilometri dolžine lahko tako mirno zapišemo, da je tek na Vovar zahtevna gorsko-tekaška preizkušnja. Z njo so odlično opravili prav vsi udeleženci: osem letni Jakob Burja, najmlajši udeleženec, Peter Gabrovec z zlomljeno roko, Anka Starovasnik kot najstarejša, njeni tekaški pajdašici Irena Grčar in Mihela Gabrovec, pogumni Tomaž Švajger, maturanta Žan Grčar in Neli Lakner, debitant Grega Matjan, Branko Brežnjak s svojim Reksom, legenda Miran Suša, najmlajša deklica in najbolj vztrajna Neža Pavli, prijetno presenečenje leta Sandi Belec, veterana Aleš Arko in Bojan Zvržina, odlična mlada atletičarka Lili Švajger ter borben Miha Pavli. Na vrhunsko peto mesto se je s svojo trdno voljo, pogumom in vztrajnostjo zavihtel četrtošolec Nik Kofol, ki je s svojim odličnim nastopom opozoril nase in svoje sposobnosti ter navzočim dal vedeti, da bodo zanj v prihodnjih letih gotovo še slišali.
Četrto mesto si je pritekel vedno dobrovoljni in optimistični Jože Grčar, edini, ki ima za seboj vseh štirinajst preizkušenj. Jožetu se gre zahvaliti tudi za odlično označeno in pripravljeno pot, ki so jo v ciljni ravnini prav vsi pohvalili. Pot je bila namreč vzorno markirana, očiščena in negovana, kar je botrovalo k temu, da tekmovalci v goščavi niso nehote zatavali.
Tretji je na cilj pritekel mladi tekač iz Škofje Loke, Luka Šinkovec. S panoramskim sprehodom se je s progo seznanil le nekaj dni pred preizkušnjo, zato je njegova uvrstitev vredna vse pohvale.
Za prvi dve mesti sta se, tako kot lansko leto, udarila oče in sin – Teo in Ažbe Lužar. Slednji je bil močnejši in s skoraj minutno prednostjo osvojil zasluženo zmago. V cilj je pritekel sproščeno in lahkotno, kar nakazuje, da je v fantu še nekaj rezerve. Oba tekmovalca sta svoj lanski čas izboljšala za minuto, Ažbe je tako za pot potreboval 31 minut in 45 sekund.
Po čestitkah in objemih navdušenja so tekači s svojimi zvestimi navijači nadaljevali druženje na Prelesnikovi domačiji, ker jih je pričakal golaž, palačinke in druge domače tekoče dobrote. Hvala vsem, ki ste s svojo navzočnostjo, dobro voljo in podporo poskrbeli, da dogodek ne bo šel v pozabo.
Bojana Lužar
