Lepo vreme ob skorajšnjem koncu počitnic je včeraj v Arboretum Volčji Potok privabilo množico obiskovalcev, ki so se udeležili t.i. Čarobnega dne, dobro organizirane prireditve imenitno čarobnega imena, pod katerim pa se, žal, skriva predvsem komercializacija otroštva.
Nekritičen obiskovalec, ki ga, po možnosti v spremstvu otrok, na Čarobni dan zanese prvič, bi morda lahko še menil, da gre za veliko prireditev, ki je namenjena predvsem otrokom, medtem ko nekoliko zahtevnejši obiskovalec že ob hitrem obhodu prizorišč ugotovi, da gre, resnici na ljubo, zgolj za veliko komercialno prireditev, katere organizacija in program sta v prvi vrsti namenjena potrošniškemu premamljanju staršev, saj so še velike plišaste živali in pravljična bitja, ki so zaznamovale prireditev, povečini zgolj komercialne maskote podjetij, ki si tudi na ta način želijo privabiti k svojim stojnicam čim več otrok oz. njihovih staršev, ki so v času, ko so otroci zaposleni z barvanjem, risanjem, ali kako drugo, zgolj tokrat brezplačni dejavnostjo, izpostavljeni bolj ali manj vsiljivemu marketinškemu obstreljevanju s promocijami, letaki, ali nagradnimi igrami, katerih namen predvsem v čim množičnejšem zbiranju osebnih podatkov.
Glede na to, da živimo v potrošniški družbi s tem najbrž ni nič preveč hudo narobe, ampak obiskovalec bi od t.i. Čarobnega dne, že zavoljo imena, vendarle pričakoval nekaj več nepokvarjene pravljične čarobnosti, ne pa da prevladuje trgovsko pisan ništric ter »čarobno« mešetarsko sejmarjenje, katerega namen je predvsem v lovljenju staršev na potrošniške limanice. Vse kaže, da so otroci, ne glede na domnevno krizne razmere, očitno še vedno preklemansko dober posel, nekakšna tržna niša, pri kateri dobronamerni starši, ki svojim otrokom želijo privoščiti in omogočiti najboljše, povečini še ne varčujejo, petelinčki, ki piskajo na riti, pa so v rokah mešetarjev z otroštvom očitno mutirali v potrošniške pošasti najrazličnejših oblik.
Otroci, ki jih tudi s pomočjo tovrstnih prireditev vzgajamo v nove generacije nekritičnih potrošnikov, se vsega tega sicer ne zavedajo in ob ponudbi raznovrstnega dogajanja nenazadnje bržkone celo uživajo, le kasneje, če ne že kar na mestu samem, se utegne komu izmed otrok, katerega starši si vendarle ne morejo privoščiti marsikatere izmed ponujenih stvari in dejavnosti, v očeh zalesketati solza neizpolnjenih želja lepljivo živopisnih marketinških čarovnij na katere jih lovijo pohlepne marketinške čarovnice. Vse skupaj vse preveč spominja na zgodbo o Motovilčici, ki mora skledo preklemansko dragega motovilca kasneje odplačati sama.
Grenak priokus domala popolne komercializacije otrok in otroštva vsaj deloma omili prikaz različnih, predvsem športnih dejavnosti številnih lokalnih društev in klubov, katerih dejavnost je povečini sicer nekomercialne narave, vendar tudi nekoliko resnejše udejstvovanje otrok v teh dejavnosti, staršem povzroča kar precejšnje stroške. K sreči imajo v večini izmed teh društev in klubov, v okviru svojih zmožnosti, še kar nekaj posluha za talentirane otroke, katerih starši ne zmorejo vseh finančnih bremen. Vsega predstavljenega in razstavljenega sicer ne gre metati v isti koš, kajti nekatere izmed predstavljenih dejavnosti so v resnici precej privlačne, ne le zabavne, ampak tudi koristne, poučne in ne preveč drage, le splošen vtis, ki ga je dajala cela prireditev, je bil preveč kičasto potrošniki.
Kakorkoli že, otroci so se na Čarobnem dnevu povečini kar dobro zabavali, nekateri starši morda nekoliko manj, nergavega obiskovalca, ki še nima otrok, pa je ob ogledu prireditve domala minila želja po razmnoževanju. V tolažbo nam je lahko vsaj to, da imamo v Kamniku kar nekaj prireditev, ki so v resnici namenjene otrokom in včerajšnjo res množično obiskano prireditev močno prekašajo tako po vsebinski, kot tudi kvalitetni plati. Naj gre za Veronikin festival, Križnikov pravljični festival v Motniku, ali katero drugo izmed številnih otroških prireditev, ki jih na Kamniškem res ne manjka, četudi morda niso tako množično obiskane, niti postavljene v ‘idilično’ okolje brezhibno pokošenih trat, gredic brez plevela in niso ozaljšane z lišpom plastičnih dinozavrov, kakršnega ponuja Arboretum, ki se je včeraj prelevil v nekakšen priložnostni ‘shoping’ center v naravi.
K sreči obstaja še precej drugih možnosti, saj starši lahko lep in prav zares čarobni dan, zgolj z nekaj volje in domišljije, svojim otrokom pričarajo tudi z obiskom gozda, bližnjega hriba, reke in potoka, kjer se pravljična bitja skrivajo domala pod vsakim listom in kamnom, živali pa so žive. Ampak za kaj takšnega je potrebno biti že kaj več kot virtualni, oz. »instant« TV starš, ki vzgaja oz. čara predvsem z denarnico, kajne?
