Včerajšnjo delovno soboto smo preživeli kot kulturni dan, ki smo ga poimenovali Čarobni dan s knjigo. Celoten dan je bil namenjen sprejemanju drugačnosti in predvsem ozaveščanju o downovem sindromu. Vse skupaj pa smo združili tudi z medgeneracijskim sodelovanjem.
Tako je nekaj starejših učencev (7.–9. razred) obiskalo učence 1. in 2. triade in z njimi preživelo eno šolsko uro. Zanje so pripravili predavanje o downovem sindromu in prebrali knjigo Mire Dobravec V Klari je nekaj več (tudi en majhen kromosom). Na drugi strani pa je nekaj učencev 8. in 9. razreda, ki je sodelovalo na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, za učence 3. triade pripravilo predstavitev knjige Kit na plaži Vinka Möderndorferja, ki govori o dekletu, ki ima brata z downovim sindromom.
Celotni 8. in 9. razred sta bila deležna še posebnega obiska. V šolski knjižnici je namreč specialna pedagoginja Katarina Kesič Dimic izvedla intervju z Jako Blejcem, ki ima downov sindrom. Jaka je z nami delil košček svojega sveta. Ob slikovnem gradivu nam je zaupal, da rad hodi v hribe in na izlete. Z očetom se večkrat zapeljeta z motorjem, dela pa tudi v trgovinici z rabljenimi oblačili v Domžalah in igra citre. Ob fotografiji s svojo nečakinjo je povedal, da zelo rad pazi otroke in jim bere pravljice. Pokazal nam je tudi fotografiji s sedanjim predsednikom vlade Marjanom Šarcem (Jaka, ki je obiskoval OŠ 27. julija, je namreč ob koncu šolanja od takrat še župana prejel priznanje za najboljšega učenca) in predsednikom države Borutom Pahorjem, ki se je z njim srečal ob dnevu downovega sindroma. Jaka, ki se z začudenimi pogledi, ki jih je velikokrat deležen, ne obremenjuje preveč, pa nam je zaupal, da je doživel tudi kakšne neprijetne situacije, ob katerih mu je bilo hudo. Ob takih trenutkih se usede in svoje občutke prenese na papir.
Po literarnem delu so si učenci 1. in 2. triade ogledali risanko Khumba, ki govori o zebri, ki se rodi s polovico prog, 3. triada pa španski film Jaz bi tudi, v katerem igra španski igralec z downovim sindromom Pablo Pineda. 5. šolsko uro smo kulturni dan zaključili s prireditvijo ob kulturnem prazniku. Spomnili smo se, da letos poteka 170-letnica Prešernove smrti. Max, Nace in Manuela so ob njegovih verzih iz Povodnega moža uprizorili, kako se je takrat plesalo, ob sodobnejši različici Andreja Rozmana Roze pa sta se v divjih ritmih, kot pravi Roza, zavrtela naš učenec Matic s soplesalko Tio. Prav posebni gostje na prireditvi so bili glasbeniki z downovim sindromom iz skupine Strune, ki so zaigrali na zanje prirejene citre, skupaj z njimi pa sta zapela tudi naš otroški in mladinski pevski zbor.
Dan je bil resnično čaroben, poln ljubezni in prijaznosti, na kar je na začetku prireditve v svojem govoru opozorila tudi ravnateljica, Jaka Blejc pa je pred celo športno dvorano delil delček svojih misli, ki jih je po nekem dogodku strnil na papir:
»Moj svet, v katerem živim, je tak kot svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko … osnovne človekove potrebe. Predvsem pa je pomembno razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi. Lahko sem sit, imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim besedo »Kaj pa ta dela tukaj?«, me to zaboli. Ta človek me ne pozna, ampak si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza.
On ne ve, da jaz tega njemu ne bi rekel nikoli, saj mi je prijaznost pomembnejša. Mi z downovim sindromom potrebujemo in dajemo predvsem ljubezen in prijaznost.«
Vsi potrebujemo ljubezen in prijaznost, zato bodimo tudi mi ljubeznivi, potrpežljivi in prijazni ne le do drugačnih, temveč tudi drug do drugega.
Besedilo: Vanja Hočevar
Fotografije: Vanja Hočevar in Helena Brezar
