Tri ure hoda od tod leži dežela, ki ji pravijo Država. Sredi dežele stoji vas, ki ji pravijo Mesto. Sredi vasi je pašnik, ki mu pravijo Trg. Sredi pašnika pa stoji zrezljan lipov kip, ki mu pravijo Valjhun. Dežela je obdana z visoko in ostro bodečo žico, tako da nihče ne more preko. Pravijo, da jo je zapovedal Valjhun. Na južnem obronku dežele je reka, ki ji pravijo Kolpa.
Državljani dežele živijo v obilju. Imajo od nič do dvaintrideset zob. Njihova najljubša hrana so jabolka. Imajo jih toliko, da je vedno polovica jabolk segnila, preden so iznašli Šnops, ki je postal njihov nacionalni napitek. Državljani pravijo, da se po Šnopsu dobro pôje. Več ko se ga popije, bolj glasno je petje. Če pa se ga popije preveč, petje avtomatično zamre. Prekomerno pitje Šnopsa je torej zaželeno, saj v Državi vzpostavlja mir. Državljani radi obiščejo Kolpo, ob kateri na ves glas pojejo domoljubne pesmi. Skratka, Država je tako imenitna, da je prišla v zgodovino in se morajo otroci v šolah učiti o svoji deželi.
Tam daleč južno od Kolpe pa se nahaja še ena dežela. To je dežela Kosovirija. V njej živijo Kosovirji. Imajo črn kožuh, ki se odlikuje po izredni mehkobi. Krasi jih dolg, košat rep, ki se navadno končuje v čopek. V gobčku ima kosovir šestnajst ostrih zob, s katerimi razkosava paradižnike, ki so glavna kosovirska hrana.*
Tako Državljani kot Kosovirji so srečno živeli vsak v svoji deželi.
Toda nekega dne se je pripetilo nekaj grozanskega.
V Kosovirijo so vdrle pobesnele Zveri. Začele so masovno pobijati Kosovirje in jim krasti paradižnike. Tisti Kosovirji, ki so hoteli preživeti, so morali zbežati. Ni bilo druge poti, kot da so zbežali proti severu.
Po dolgotrajni in naporni poti so prispeli pred reko Kolpo. Vzdolž reke je potekala visoka in ostra bodeča žica Države. Žico so prekinjala močna in visoka vrata nad katerimi je pisalo »Pesem osvobaja«. Vrata so bila stokrat zaklenjena in Kosovirji so se morali hočeš nočeš ustaviti. Na drugi strani bodeče žice je gor in dol korakal stražar, ki so mu Državljani pravili Policaj. Kosovirji so ga prosili in rotili, naj jih spusti v Državo, sicer jih bodo pobesnele Zveri pobile do zadnjega. Policaj se je sprva delal kot da jih ne sliši, potem pa jim je le dejal, da bo o tem obvestil precednika Države.
Precednik Države je bil Kozmijan Buta. Znan je bil po tem, da je namesto čelade nosil čudovito in lepo cedilo. Pravili so, da se skozi to cedilo precedijo le tiste besede, ki jih Državljani radi slišijo. Vse ostalo, kar ne more skozi cedilo, pa ostane v véliki glavi Kozmijana Bute.
Ko je precednik od policaja izvedel, kaj se dogaja pred vrati Države, je nemudoma sklical Zbor Državljanov. Državljani iz vseh koncev Države so se zbrali na vaškem pašniku, ki so mu pravili Trg. Pred velikim odrom, ki so ga v ta namen postavili pred kip Valjhuna, so nestrpno čakali prihod velikega vodje. Potem se je končno pojavil precednik Kozmijan Buta. Med burnim ploskanjem se je povzpel na oder. Ko se je ploskanje poleglo je začel govoriti:
»Dragi Državljani. Kot veste, v Kosoviriji divja grozanska vojna, ki jo vodijo pobesnele Zveri. Preživeli Kosovirji so zbežali in se zbrali pred vrati naše Države. Prosijo nas, naj jih spustimo notri, sicer jih čaka enaka usoda, kot njihove rojake, ki so ostali v Kosoviriji. Torej čaka jih neizbežna smrt.
Ali smo jim dolžni pomagati, vas sprašujem.
NE!, vam pravim. Kosovirji so tujerodna invazivna vrsta, ki kali čistočo našega naroda. Če jim ponudimo zatočišče, jih bomo morali tudi hraniti. To pa pomeni, da bi bila ogrožena naša jabolka, naša največja vrednota. Predvsem tisti del jabolk, iz katerega delamo Šnops. Premalo Šnopsa pa, kot vemo, pomeni premalo miru v Državi.
Zato sem se odločil, da se zoperstavimo nevarnosti, ki nam grozi pred vrati. Krjavlju, ministru za obrambo, sem ukazal naj nemudoma aktivira Obrambne sile. Že je sklical zloglasno organizacijo KKK. Njeni generali so Kekec, Klepec in Krpan. Prvi bo poveljeval Zračnemu orožju, drugi Artileriji in tretji enoti Klavnice. Bog pomagaj Kosovirjem.«
Tako je govoril precednik Kozmijan Buta in Državljani so bili navdušeni nad njegovimi precejenimi besedami. Vzklikali so precedniku, ministru in ljudskim junakom, se klanjali Valjhunu ter komaj čakali pričetek pokola.
Prišel je dan boja s Kosovirji. Krjavelj, minister za obrambo, je ukazal naj se vrata Kolpe odpro. Prinesli so sto ključev in Policaj je stokrat odklenil težka vrata in jih na stežaj odprl. Kosovirji so hvaležno in pohlevno vstopili v Državo. Vendar, to je bila le Ukana. Za njimi so takoj zapahnili vrata, Krjavelj pa je dal znak za pričetek obrambe. Organizacija KKK je v svojih čudovitih belih uniformah s koničastimi kapucami pričela s svojo državljansko dolžnostjo.
Najprej je bilo na vrsti Zračno orožje, ki mu je poveljeval Kekec. Nebo je prikrilo stotine sov, ki so v strmoglavem letu pikirale proti Kosovirjem. Presenečenje je bilo tako nenadno, da Kosovirjem ni uspelo ubežati. Sove so jim kot za šalo s kljuni razbijale glave in kosmi puhaste dlake Kosovirjev so se dvigovali do neba. Kekec je pošiljal nove in nove eskadrilje. Strahotni kriki Kosovirjev pomešani z mrtvaškim skovikanjem sov so se razlegali daleč naokoli.
Potem je prišla na vrsto Artilerija. Točno opoldne se je prikazal Peter Klepec. V rokah je držal gromozansko smreko, ki jo je izruval med potjo. Od Zračnega orožja zdesetkani Kosovirji so odreveneli, ko so zagledali ta strašljiv prizor. Klepec je začel vihteti smreko, mikastil in mlatil je s tako silovitostjo, da so drobcena telesa Kosovirjev postajala povsem nerazpoznavna.
Kot zadnja Obrambna sila pa je nastopila enota Klavnice. V poznih popoldanskih urah se je na bojišču pojavil Martin Krpan. Kot jezdec apokalipse je jahal svojega šarca (Kobilica mu je poginila kmalu po Operaciji Brdavs). V eni roki je držal kij, v drugi mesarico. Udrihal je po Kosovirjih in jim sekal glave vse dokler na bojišču ni zavladala popolna tišina. Kosovirji so bili iztrebljeni. Kolpa je bila tisti večer obarvana rdeče in bil je to ravno svetega Erazma dan.
Državljani, ki so do zdaj le od daleč gledali, so pridrli na bojišče. Na vse grlo so vpili: »Organizacija KKK nas je rešila! Živel Kekec, Klepec in Krpan!« Tudi precednik jim je prišel naproti in je vsakega vpričo ljudstva objel.
Precednik Kozmijan Buta je svoje Obrambne sile bogato nagradil. Vsem trem ljudskim junakom je podelil precedniško pismo v katerem je pisalo, da lahko od zdaj naprej neovirano švercajo do konca svojih dni. Krjavelj pa je dobil sto bokalov najmočnejšega Šnopsa. Poleg tega je vsakemu heroju obljubil spomenik v obliki betonske piramide, težak najmanj tri tone.
Potem se je Kozmijan Buta obrnil proti svojim Državljanom in spregovoril:
»Dragi Državljani. Danes smo dokazali, da pravica in resnica ter narodna zavest, domoljubje in družina na koncu vedno zmagajo. Tujec nima kaj iskati na naši zemlji. Naša jabolka so rešena in Šnopsa bomo imeli na pretek. Živeli!«
Državljani so vreščali, vzklikali in ploskali ter bili jako zadovoljni.
Pesniku Cefizlju pa je precednik ukazal, naj v spomin na ta svečani dogodek zloži pesem. Naslov se je glasil Cefizljeva pesem. Imela je tri kitice. Vsaka kitica je imela tri vrstice. Razen zadnje, so se vse vrstice rimale na i. Skomponiral je tudi refren, ki je bil sestavljen iz zadnjih dveh besed tretje vrstice. Po vsaki kitici se je refren trikrat ponovil. Takole se je glasila pesem.
Cefizljeva pesem
Lepo je živeti
v tradicionalni družini
in obkrožen s svojo vrsto.
Svojo vrsto. Svojo vrsto. Svojo vrsto. (refren)
Lepo je živeti
v tradicionalni družini
in obkrožen s svojo vrsto.
Svojo vrsto. Svojo vrsto. Svojo vrsto. (refren)
Lepo je živeti
v tradicionalni družini
in obkrožen s svojo vrsto.
Svojo vrsto. Svojo vrsto. Svojo vrsto. (refren)
Vsi Državljani so se zbrali ob bregu Kolpe, pili Šnops, se objemali in brez prekinitve peli Cefizljevo pesem vse do zore. Proti jutru je petje počasi zamrlo in nad deželo je legel spokojni mir.
V pletenkah pa je ostalo še veliko Šnopsa.
Pripovedko je napisal in ilustriral: Tomaž Schlegl
*Opis Kosovirjev: Svetlana Makarovič
