Že nekaj dni prek občine Kamnik potuje Cirkus Soluna, ki je najbrž najprivlačnejši in najprijaznejši cirkus, kar ste jih kdaj koli videli.
Cirkus, pravzaprav cirkusni teater Soluna, je res nekaj posebnega, saj je takšen, kot bi prišel iz nekih drugih, že zdavnaj pozabljenih časov. Cirkus Soluna popotuje s pomočjo konj, ki vlečejo popotne cirkuške vozove iz kraja v kraj.
V tem cirkusu ni levov, tigrov in slonov in živali, ki jih imajo v cirkusu, služijo drugim namenom. Konji vlečejo vozove, ovce in koze dajejo mleko, kokoši in gosi nesejo jajca, psi pa so predvsem za družbo, no, in v nočeh, morebiti tudi čuvajo cirkusante pred nepridipravi. Pravzaprav v predstavi nastopita tudi kokoš in pes, ampak nastopajo predvsem ljudje, nekaj odraslih, če se ne motimo jih je šest, in skoraj toliko otrok.
Verjeli ali ne, cirkus je na poti že 27 let in najbrž smo lahko samo veseli, da jih je pot zanesla tudi v Kamnik, ki bi ga skorajda preskočili, kajti s pridobivanjem dovoljenja za postavitev cirkusa v Keršmančevem parku, je bilo kar nekaj težav, morebiti ne ravno težav, vsaj komplikacij, ampak k sreči se je vse skupaj dobro izteklo. Tako so lahko otroci, še bolj pa najbrž odrasli, uživali v predstavi, kakršno je moč najti le še opisih kake stare knjige, ali starega filma.
Nekako tako, kot v kakem nostalgičnem filmu, živijo tudi cirkusanti, nabrani z vseh vetrov, ki se ne vozijo z avtomobili, temveč zgolj s kolesi in vozovi. Elektrike nimajo, oz. zgolj toliko, kolikor jo proizvedejo vetrnica in sončne celice, pa še to v glavnem uporabljajo zgolj za potrebe skromnega ozvočenja predstave in električnega pastirja. Celo kuhajo s pomočjo sonca. Televizije nimajo, prav tako pa ne telefonov, računalnikov in vse druge novodobne navlake, brez katere si večina izmed nas ne predstavlja vsakdanjega življenja.
Na prvi pogled nadvse romantično in privlačno, ampak najbrž tudi težko in naporno. Življenje v neprestanem gibanju in domovanje v vozu zna biti najbrž včasih najbrž tudi precej naporno, vsaj v dežju in zimi, v rubriko romantičnega nomadsko-cirkuškega življenja, pa najbrž ne moremo zapisati niti ukvarjanja z različnimi birokrati, ki izdajajo dovoljenja. Danes mora biti pač vse po nekih pravilih, ki pa se, ko pride cirkus, nemalokrat izkažejo za povsem neživljenjska, kar najbrž tudi so, le da se tega sploh ne zavedamo več.
Ampak ne glede na vse, to je cirkus s katerim bi z veseljem pobegnil.
Mogoče že jutri zjutraj, ko gre cirkus naprej do Homca.
