Zakaj dobi delavec v slovenski tovarni nekaj čez tri evre na uro, medtem ko dobi za isto delo v Nemčiji 12 evrov na uro? Zakaj se avtorska pogodba sploh še imenuje avtorska, če pa dobi avtor zaradi nove obdavčitve manj kot polovico zaslužka? Zakaj smo Slovenci tako pohleven narod, da “čistimo čevlje severnjakom” in jim z nasmeškom na obrazu podarjamo svoje delavce in tovarne?
Prav zato predstavlja Miša Gams nekakšen simptom slovenske družbe, saj kaže na predsodke, ki jih imamo na eni strani do čistilcev čevljev, na drugi pa do magistrov in doktorjev znanosti – ljudje pričakujejo, da bo čistilec čevljev siromašni temnopolti Rom, medtem ko za magistre in doktorje znanosti predvidevajo, da so bogati, ker so toliko časa študirali… A dejstva kažejo drugače – večina mladih z visoko izobrazbo živi v pomanjkanju in revščini, ker imajo pri zaposlovanju prednost tisti, ki imajo nižjo izobrazbo, saj jim delodajalec odmerja nižje plače in prispevke, pri javnih delih pa jih prehitijo invalidi in tisti, ki so starejši od 50 let, saj slednje zavod za zaposlovanje tretira kot težje zaposljive… Tako Gamsova kaže na paradokse sodobne družbe – na eni strani imamo brezposelne družboslovce, ki so, namesto da bi jih državni aparati uporabili za uvajanje družbenih sprememb, prisiljeni delati občasna dela za tekočim trakom in čistiti čevlje, na drugi pa nešolane politike in skorumpirane tajkune, ki so se takoj po osnovni šoli posluževali mafijskih praks in političnih zvez, da zdaj živijo na veliki nogi na račun izkoriščanih delavcev …
oslenih izobražencev in drugih ranljivih skupin, katerih kršitve si pridno beleži. Zato ste vabljeni, da ji na silvestrovo zaupate svojo življenjsko zgodbo – morda vam s pomočjo run pove kaj vas čaka v naslednjem letu, morda vas opogumi z angelskim sporočilom ali pa vas opolnomoči z lastno izkušnjo …
Zadnji dan v letu (sreda, 31. 12. 2014) vas bo med 10. in 11. uro čakala v predverju kamniškega zavoda za zaposlovanje, kjer vam bo postregla z več uporabnimi informacijami glede kamniških delodajalcev kot jih imajo svetovalci, ki so zaposleni na samem zavodu …
Angelska sporočila:
Mija, 46 let, delavka iz tujine
Z družino sem pred desetimi leti prišla iz Makedonije v Slovenijo, da bi si tu ustvarila boljše pogoje za svojo družino. Začasno zaposlitev sem po mukotrpnem iskanju dobila v podjetju, ki se ukvarja s sortiranjem smeti. Po šestih letih nočnega, pogosto nadurnega in neplačanega dela v stoječem položaju, sem dobila trajne poškodbe hrbtenice, vendar si bolniške odsotnosti nikoli nisem upala privoščiti, saj mi je šef kljub temu, da opravljam delo preko podjemne pogodbe, grozil, da bo ob mojem izostanku še isti dan najel drugega delavca. Tako zdaj živim v nenehnem strahu, da nekega dne enostavno ne bom mogla več vstati in se odpraviti na delo. Trpim neznosne bolečine, ki se le še stopnjujejo, vendar se vsak dan prisilim odpraviti na delo, saj si ne predstavljam, da bi ostala brez njega. Mož je namreč pravkar izgubil zaposlitev – če izgubim še svoj vir dohodka, nas že naslednji mesec vržejo na cesto. Potem nam preostane le še to, da se vrnemo nazaj v Makedonijo, saj sva oba na pol invalida in nisva več konkurenčna.
Zdravka, 42 let, brezposelna mag. znanosti
Kljub temu, da imam opravljen magisterij, sem praktično že petnajst let brezposelna. V tem času sem opravljala začasna dela – od čiščenja prostorov do pisanja tekstov in optimizacije internetnih strani. Delala sem prek tujih študentskih napotnic in na črno, da sem sploh lahko preživela, saj je plačevanje prispevkov v pokojninsko blagajno vsakemu delodajalcu predstavljalo nepotreben strošek. Ker sem ravno v času največje krize tudi rodila otroka, po porodu nisem bila več konkurenčna, saj je kar naenkrat tudi mnogo mladih, starih med dvajset in trideset let, ostalo na cesti. Čeprav sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, me zadnja leta zgolj še pošiljajo od vrat do vrat ter mi očitajo, da sem premalo podjetna. A nihče od teh vehementnih svetovalcev, ki jim vsak dan perejo možgane s tem kako prevaliti krivdo iz sistema na malega človeka, si ne postavi enostavnega vprašanja: „Le kdo bo zaposlil 42-letno mag. sociologije, če je zunaj armada brezposelnih tridesetletnih ekonomistov, ki si še niso ustvarili družine?“
Vida, 29 let, prostovoljka
V upanju, da bo društvo prepoznalo moj trud in me za dobro delo nekoč tudi poplačalo, sem se pred tremi leti odločila, da začnem delati kot prostovoljka. Tako sem postala vodja projektov pri nekem humanitarnem društvu, ki je z veseljem izkoristilo brezplačno delovno silo. Ko pa sem jih nekega dne postavila pred dejstvo, da tako ne morem več naprej delati, saj moram od nečesa vendarle živeti, so me brez pomisleka postavili pred vrata in namesto mene vzeli drugega prostovoljca. To, kar se dandanes dogaja z mladimi, je nezaslišano – društva, podjetja in „humanitarne“ organizacije si brez kančka slabe vesti podajajo prostovoljce in od njih zahtevajo, da se do onemoglosti razdajajo. Pripravništva, ki so bila še nedavno plačana, so se pretvorila v novačenje brezplačne delovne sile, ki je vedno na uslugo, v zameno pa ne dobijo plačanih ne potnih stroškov ne malice. Še več – prostovoljstvo se na zavodih za zaposlovanje mladim predstavlja kot vodilno vrednoto, za katero naj bi bili še hvaležni. Ko bodo mladi spoznali, da gre za prevaro elite in da nimajo več kaj za izgubiti, saj so delovna mesta rezervirana zgolj za tiste, ki so pri koritu,bodo šli na ulice in se borili do smrti…
Vlado, 42 let, izkoriščani delavec
Pri podjetju, v katerem sem delal deset let, sem si poškodoval hrbtenico. Kljub temu nisem za to dobil nobene odškodnine, temveč so še naprej nad mano izvajali mobing ter me skupaj z ostalimi delavci psihično maltretirali, dokler nas niso dokončno postavili na cesto. Še zdaj nam dolgujejo pet plač. Zdaj že drugo leto iščem službo, a nič ne kaže, da me bo kdo vzel, saj sem praktično nezmožen za fizično delo. Zaradi bolečin v ledvenem delu hrbtenice ponoči skorajda ne spim. Če zaspim, me preganjajo nočne more. Ko se zbudim, je realnost še stokrat bolj kruta, zato ne vem več na koga naj se obrnem. Počutim se družbeno nefunkcionalnega in zapuščenega od celega sveta.
