Črni predsodki pod belimi planinami

“Sem vam že rekla – v Afriki nikoli nisem bila. Vsako nedeljo jem govejo župo, včasih tudi čufte …”

V okviru Maistrovega abonmaja, ki se običajno sicer odvija ob četrtkih, se je tokrat izjemoma v torek 12.4. v Domu kulture odvila predstava Črna koža bele maske. Predstava, ki je nastala v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in Plesnega Teatra Ljubljana, je odkrila cel spekter potlačenih občutij, ki jih v Sloveniji gojijo temnopolti potomci afriških priseljencev ter jih začinila z bogatim plesno-glasbenim programom.

Koreografinja afriških korenin Maša Kagao Knez ter dramaturginja in režiserka Ivana Djilas sta na podlagi istoimene knjige temnopoltega filozofa in psihiatra Frantza Fanona postavili občinstvu vprašanje, kaj neki hoče beli človek, ko v iskanju in samopotrjevanju kulturnih razlik, zastavlja afriškim priseljencem retorična vprašanja, na katera ne zmorejo odgovoriti, ne da bi tudi sami zapadli v družbeno stigmo.

Tako nam nastopajoči igralci, ki nas v predstavi že v uvodu očarajo s plesnimi, pevskimi in inštrumentalnimi sposobnostmi, predstavijo svoje izkušnje z odraščanjem v Sloveniji.

Joseph Nzobandora – Jose, ki ga poznamo iz lutkovnih predstav in raperskega dueta Murat & Jose, nam predstavi nasilje, ki ga je bil deležen v osnovni šoli, ko ga je sošolec zaradi drugačne barve kože vzel na piko in ga pred vsemi zasmehoval, dvojčici Irena Yebulah Tiran in Leticia Slapnik Yebulah sta spregovorili o nasilju skinheadov, Lina Akif pa je izpovedala svojo izkušnjo, ko jo je šolska logopedinja zasliševala o življenju v Afriki, čeprav tam nikoli ni bila: “Sem vam že rekla – v Afriki nikoli nisem bila. Vsako nedeljo jem govejo župo, včasih tudi čufte …” Zdi se, da šele ob večkratnem jeznem ponavljanju, da v Afriki še nikoli ni bila, občinstvo doživi katarzični uvid, da imajo potomci afriških priseljencev več skupnega s Slovenci kot s svojimi predniki iz Afrike in da vprašanja o “temni celini” kvečjemu razkrijejo primitivizem spraševalcev samih, ki nezavedno izhajajo iz predsodka, da je Afrika celina lačnih, neukih in Prvemu svetu podrejenih ljudi. Ko slednji kompenzirajo svoje neznanje o Afriki s samohvaljenjem o velikodušnih nakazilih Unicefu, da bi s tem omilili lakoto v Tretjem svetu, se nam postavi vprašanje ali ni njihovo zanimanje za Afriko pravzaprav lažno, saj o katastrofalnih posledicah (kaj šele izvorih) evropskega kolonializma v resnici nočejo nič vedeti.

Fanon je v svoji knjigi Črna koža bele maske, katero je izdal v Franciji že daljnega leta 1952 (slovenski prevod je izšel leta 2017 pri založbi Studia Humanitatis) zavzel drugačen pristop – spraševal se je kaj neki hoče črni človek, ko išče pribežališče v belem svetu in prišel do ugotovitve, da pravzaprav hoče biti belec in da njegovo iskanje izvira iz istega eksistencialnega manka kot retorična vprašanja belca. Ali kot na nekem mestu v predstavi lepo izpostavi Jose, ko izjavi, da je temnopolti priseljenec v Evropi prisiljen nase gledati kot na nekoga, ki ga določata rasa in barva kože in ne kot na (univerzalnega) človeka. Tako je začarani krog samoporajajoče diskriminacije sklenjen – barva koža postane v telesu in nezavednem umu “zacementiran” hendikep, ki ga igralci v predstavi premagujejo prav s tem, da plešejo.

In plešejo na vse pretege … od afriške zumbe pa do evropskega swinga in stepa. Tudi ameriški cerkveni gospel in opera ne umanjkata. Pri interpretaciji plesnih in glasbenih stilov gredo tako daleč, da mimogrede razkrijejo svoj čut za ironijo in parodijo. Ko Jose občinstvu predstavlja Mašo Kagao Knez, ki z vsemi plesnimi okraski in tropskim sadjem na bokih čedalje bolj spominja na desert kot na plesalko, hudomušno pripomni: “Lahko ji rečete kar čokoladka – lahko jo najamete za festival čokolade, cirkus, poslovne dogodke, zabave …”

Gledalca že ob samem gledanju postane sram, da ga temnopolti kot priviligiranega belega človeka zabavajo na podoben način kot so še v petdesetih letih 20.st. v posebnih belgijskih živalskih vrtovih s svojo prisotnostjo zabavali izbirčno publiko, ki jim je za nagrado podajala banane. Vzajemno oz. recipročno vpetost v stereotipe, ki so posledica nikoli razrešene (kaj šele kaznovane) polpretekle zgodovine evropskega kolonializma, bi bilo možno razbiti edino s tem, da bi se tudi gledalci pridružili plesalcem na odru in z njimi zaplesali odrešitveni ples, s katerim bi vsaj za hip ozavestili, da je katarza možna onstran kritičnega uma in jezika – na stičišču glasu in giba, v samem zakulisju zahodnjaškega racionalizma.

Na koncu ne bo odveč, če še enkrat pohvalimo tako čudovite igralce, ki so se od prvega do zadnjega izkazali kot izvrstni glasbeniki in plesalci, kot tudi pretanjeno režijo, ki je na radikalen in obenem duhovit način izpostavila pomembna vprašanja, na katera bo evropski človek tokrat moral odgovoriti. Drugače bo dokončno izginil v Nietzschejevem breznu, v katerega strmoglavlja že najmanj stoletje …

Miša Gams