Štefka, Rezka in France so priskrbeli za oljčne vejice, Andrej Anka in Mihela pa za leskove in vrbine šibe, ter bršljan, ki so ga prijazno odstopili Vrtačkovi in Krščovi.
Anka je že zjutraj zakurila v peči, da nas je pričakala prijetno topla “hiša” Prelesnikove domačije, medtem, ko je zunaj snežilo. Vsaka butarica je bila drugačna, saj smo z malimi dodatki vsaki dodali svoj “podpis”, vsaka po svoje lepa in veseli smo, da smo se na domove odpravili vsak (vsaj z eno) čisto svojo unikatno butarico. Tako dandanes; kako pa je bilo včasih?
Anka pravi, da se je Pr’ Pr’lesn’k naredila samo ena butarica. Zanjo je bil zadolžen stari ded – očka so mu rekli. Nabral je 7 različnih lesov, predvsem je bil pozoren, da je za osnovo nabral enoletne, ravne leskove šibe. Čeprav družina ni bila strašno premožna, se je za oljko, ki je tudi del butarice, vedno našel denar.
Ko je torej imel vse sestavine, je šibe trdno povezal z vrvico, nato pa “ošiljene” vejice bršljana skrbno zatikal za vrvico. Delo je bilo zamudno in počasno, a rezultat s takim sistemom je bil menda vedno imeniten. Velika je bila približno meter in pol. Butarico so otroci nesli v nedeljo k maši ob 6ih zjutraj; takrat je bila seveda tudi procesija, kjer so vsi ponosno prinesli svoje izdelke.
-
- hdr
Ko so prišli od maše, so butarico shranili v drevo pri hiši, da se posuši. V primeru grmenja in treskanja, so odlomili del butarice in jo dali na ogenj. Prav tako so jih dali v ogenj, ko so kadili na vse tri svete večere.
Mihela Gabrovec
