Sram nas bodi! Nekdaj so v Kamniku na preganjalca protestantov in požigalca slovenskih knjig škofa Tomaža Hrena celo streljali, danes pa v Kamniku ne premoremo niti spodobnega obeležja, ki bi spominjalo na protestantske čase, niti ne praznujemo dneva reformacije.
Dan reformacije, ki ga v Sloveniji obeležujemo kot državni praznik, je večini “Slovencev” zgolj dobrodošel dela prost dan v t.i. krompirjevih počitnicah, kot nalašč za še zadnje pretirano krancljanje grobov, ameriško maškaranje in coprnalije, ali pa za poležavanje in izletniško pohajkovanje po deželici, ki brez protestantskih reformatorjev najbrž ne bi bila niti približno to kar je danes.
V času reformacije smo dobili prvo knjigo v slovenskem jeziku, slovenščina je postala knjižni jezik, dobili smo prvo slovnico, hkrati pa se pojavi tudi prva omemba pojma Slovenec, pojma s katerim se včasih radi kitimo, včasih pa zmerjamo.
Kamnik je bil v času reformacije ena izmed prvih in najmočnejših protestantskih enklav na ozemlju sedanje Slovenije, saj protestanti niso bili zgolj plemiči in meščani – samo v mestu naj bi bilo prek 50 protestantskih družin – ampak tudi okoliško podeželsko prebivalstvo. Protestanti, ki so v času reformacije v Kamniku organizirali tudi prvo šolo v domačem jeziku, kjer so se otroci učili brati in pisati slovensko, so bili tako močni, da je cesar razpustil celo frančiškanski samostan, saj tujim menihom, ki niso znali slovenskega jezika, niso bili naklonjeni ne meščani, ne mestni svet in ne kmečki prebivalci iz okolice. Menihom tako ni preostalo nič drugega, kot da so pobrali šila in kopita in se pobrali od koder so prišli, v mesto pa so se vrnili šele leta 1627, ko je cesar z odločbo samostan spet oživil.
Stari zapisi navajajo, da je bilo v letu 1566 v okolici Kamnika zaznati t.i. prekrščevalce, pripadnike najbolj radikalne in napredne protestantske ločine, ki so odklanjali vsakršno oblast in zahtevali evangelijsko enakost med ljudmi že na zemlji in glede na trmasto naravo Kamničanov kaj lahko verjamemo, da se je seme njihovega nauka zlahka prijelo, čeprav so bili prekrščevalci, zaradi njihovega, še za današnje razmere skorajda nezaslišanega nauka, nepriljubljeni tako pri katolikih kot pri protestantih in so zato povečini končali v ječah in kot veslači na galejah. Goreči pripadniki Lutrovih naukov, pa niso bili samo moški, ampak tudi ženske, kot je bila Stobejeva vdova, bržčas tudi prva kamniška pridigarica.
Profesor Ivan Zika, neumoren raziskovalec kamniške zgodovine, je v seriji člankov ob 750 letnici Kamnika zapisal:
V Kamniku je bil leta 1561 prvi znani protestantovski predikant Jurij Jurišič, ki je prišel iz Ljubljane, kjer je prvi za Trubarjem oznanjeval Lutrove nauke. Potem je odšel v Ungnadovo tiskarno na Virtemberško, lota 1563 pa je b i l spet v Kamniku. Kakor smo že omenili, ga je dal nadvojvoda Kari izgnati. O prekrščevalcih, ki so bili v Kamniku posebno vneti za svoje nauke, pa poroča leta 1566 kamniški župnik ljubljanskemu škofu, da imajo svoje redne sestanke v grada na Zapricah. Sodijo, da se je verska ločina prekrščevalcev razširila v Kamniku po letu 1540, ko so jo začeli ostro preganjati v severnih krajih, ujete pristaše pa so preko Celja in Kamnik a vodili v Trst. V okolici Kamnika jih je nekaj pobegnilo, njihovih naukov pa so se oklenili kamniški meščani. Vodila sta j ih okoli leta 1560 Jurij Krelj (ali kralj-Chrellius) in Krištof Stobe.
Da so se tudi ženske z vso gorečnostjo in fanatizmom vnemale za nove verske nauke, nam dokazuje primer Stobejeve vdove, ki je po smrti svojega moža sama vodila prekrščevalsko versko sekto v Kamniku. Na svojem domu je vodila ob nedeljah in praznikih verske obrede, pridigovala in brala iz protestantskih knjig. Pri njej so izpričevali svojo versko pripadnost novim naukom meščani in kmetje. Kasneje je menda govorila celo s prižnice v podgorski cerkvi. Pisatelj Anton Koder je v romanu Luteranci (Kres, 1883) opisal doganja okrog verskih bojev v Kamniku in okolici in posebej orisal vlogo Stobejke. To bi bila najbrž prva Kamničanka, ki je opisana v kakem literarnem delu, zaradi svoje revolucionarne gorečnosti pa brez dvoma zasluži pozornost.
V času protireformacije, ko so protestante množično preganjali, zapirali in izganjali, se Kamničani niso pustili kar tako ugnati. Največjo zaslombo so imeli pri protestantski grajski gospodi na gradu Zaprice in Križ, svojih verskih obredov pa naj bi se, izven mestnega zidu, skrivoma udeleževali tudi s pomočjo skrivnih podzemnih rovov. Profesor Ivan Zika o tem piše:
“Prekrščevalsko gibanje je v Kamniku kmalu opustilo svoja prvotna načela in se stopilo s protestantizmom. Ker je nadvojvoda Karl odločno vztrajal pri svoji odločitvi, da v mestih ne trpi protestantskega bogoslužja, so meščani skrivaj odhajali iz mesta na verske shode, ki so bili v gradu Zaprice in kasneje še v cerkvi sv. Nikolaja v Podgorju, k i je sodila pod mengeško faro. Na Zapricah so bili zaščitniki protestantov Lambergi. V Kamniku je bil glavni pobornik protestantizma graščak na Starem gradu Franc Turn, za njim pa njegov nečak Ahac Turn. V njegovi hiši v Kamniku so krščevali in poročali protestante, pokopavali pa so jih na samostanskem vrtu. Ko so po letu 1574 začeli po nadvojvodovem navodilu odločno preganjati protestante, jih je sprejel v svoje varstvo križki baron Ahacij Turn, ko se je preselil iz Kamnika. O vsem tem bomo kasneje podrobneje govorili. Zdaj si oglejmo, kako so meščani hodili k ponočnim shodom protestantov v grad Zaprice. Seveda so morali skrbeti, da so neopaženi zapustili mestno obzidje. To jim je omogočil podzemski rov, ki je vodil od vznožja žalskega hriba pod temelji mestnega obzidja, ki se je spuščalo po bregu navzdol do današnjega Podgorškovega vrta, vzporedno s predorom in železniškim tirom. Ostanki mestnega obzidja so tod še blizu meter visoki, pa so skriti v gostem grmovju in jih z asfaltnega cestišča nad železniškim predorom ne moremo opaziti. Podzemski prehod so meščani izkopali morda tudi zaradi turške nevarnosti, vendar m dvoma da je služil predvsem protestantom za tajen izhod iz mesta. Verjetno je tudi, da so ga protestanti izkopali samo za lastno uporabo, da drugi meščani niso vedeli za to skrivnost.
Rov je bil skopan v debeli mestni ilovici, ki se ni vdirala niti vsipala s strani, več kot poldrug meter visok in širok, za prehod odraslega človeka. K o se je leta 1932 v prvi južni tretjini železniškega predora odkrušilo nekaj kamnov zidu in se je pokazal vhod v rov, je sestavljalec tega zapisa sam zlezel v nastalo odprtino. Z rahlo sklonjeno glavo je lahko prodrl nekaj metrov po rovu, naprej pa je bil zatrpan z zemljo. Dno rova je bilo v višini železniških tirov, kak meter od tal pa so bile v primerni razdalji ped visoke vdolbine, ki so bile na vrhu okajene. To je pač znak, da so tu gorele plitve oljenke, ki jih je prvi v sprevodu prižigal, ko so šli na Zaprice. Nazaj grede je zadnji spet utrnil luči.- Močno okajen svod vdolbine je pač dokaz, da so luči pogosto gorele v rovu. Tak podzemni prehod bi lahko služil kakemu meščanu za tihotapljenje blaga, za katerega bi sicer moral plačati visoko mitnino. Kje je bil izhod iz rova, sicer ne vemo, lahko pa si mislimo, da so ga skrili nekje v grmovju na severnem pobočju današnje Streliške ceste.”
Eden izmed najhujših preganjalcev protestantov je bil škof Tomaž Hren, razvpiti požigalec prvih slovenskih knjig, ki je bil v Kamniku reden gost. Tu je imel sestro na katero naj bi bil kar nekoliko preveč navezan in s katero naj bi imela celo otroke – incestnega razmerja s sestro ga niso dolžili protestanti, ki jih je preganjal, ampak kar njegovi stanovski katoliški kolegi.
Poleg Hrena zgodovina na Kamniškem pomni še enega gorečega (in razuzdanega) preganjalca protestantov, kamniškega župnika Mateja Mrcino (Mercino), ki je svojo pripadnost katoliški stranki kazal tudi tako, da je 27. jan. 1586, superintendenta Spindlerja s psovkami po ulicah preganjal ter ljudstvo pozival, naj ga s kamenjem pobije. Mrcini je, še preden je postal župnik v Kamniku, Trubar posvetil tudi satirično pesem:
V Krajnj je zdaj en papežnik,
tiga hudiča vučenik,
[…] on tak duhovni stan pela,
koker vsaki kurbar dela
V Kamniku so protestantske knjige in spise požigali kar dvakrat, največji pogon zoper protestante, pa je Hren v Kamniku uprizoril v začetku leta 1601, ko je ob pomoči vojakov na trgu najprej požgal večje število protestantskih knjig, štiri meščane pognal v izgnanstvo, na gradu Križ pa razstrelil in do tal porušil molilnico in razdejal protestantsko pokopališče.
Kamničani ne bi bili Kamničani, če bi se škofu vsaj malo ne uprli, zato ni nič čudnega, da je neznani kamniški junak na škofa Hrena kar streljal. No, vsaj v njegovo okno, žal, ali pa k sreči, pa Hrena ni zadel.
Fotomontažna vizija Primoža Trubarja slikarja Dušana Setrleta.
Kakorkoli že, obdobje reformacije je zagotovo eno izmed najburnejših in najpomembnejših obdobij na Kamniškem ter na Slovenskem, zato je kar nekoliko čudno, če že ne naravnost nespodobno, da na Kamniškem nimamo omembe vrednega obeležja, ki bi spominjalo na čase reformacije ter da dneva reformacije v Kamniku sploh ne obeležujemo, oz. vsaj ne na način kot bi se spodobilo. Najbrž se je na Kamniškem ohranilo preveč pankrtske krvi Hrena in Mrcine, zato – žal – tudi za Kamnik velja Cankarjevo reklo:
V protestantskih časih so izgnali vse poštene ljudi iz dežele. Kar je ostalo, je bila sodrga. In mi smo otroci te sodrge.
O “kamniškem junaštvu” škofa Tomaža Hrena je Anton Aškerc napisal tudi pesem.
Tomaža Hrena čudo.
»1601. jan. 27. Die Svnagog mit Pulver
zu hevssen in einen huy zersprengt.«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
V Kamniku na sredi trga
roj meščanov zbira se;
kamor kaže Hren, tja ljudstva
množica ozira se.
V Kamniku na sredi trga
škof se Tomaž Hren baha:
»Na povelje moje danes
čudo Bog stori z neba!
»Vidite jo sinagogo
luteransko, bratje, tam?
Svetega je križa cerkev,
nove vere to je hram!
Hvalijo se protestanti
v cerkvi svoji dan na dan,
da pobožni so in sveti
bolj ko vsak katoličan.
»Pa zato sem molil k Bogu
in pa prosil ga lepo,
da bi cerkev luteransko
tam-le z zemlje vzel v nebo.
»Da bi Bog naredil čudo,
vzdignil Sveti Križ v oblak . ..
Kak jih ljubi protestante,
da bi vidni dal nam znak!
»No, in Bog me je uslišal,
v sanjah rekel mi nocoj,
da po želji moji vroči
čudo se zgodi takoj.
»Pazite, ljudje, in glejte
tja na Sveti Križ zdaj vsi!
Vsak trenutek, vsak trenutek
čudo moje se zgodi!«
In zabliska tam se nekaj,
poči, da se strese tlak . . .
Lepa cerkev luteranska
res je poletela v zrak.
