Pretekli teden je v Kamniku in okolici minil v znamenju Dnevov trniča, ko so lokalni gostinci v svoji ponudbi še posebej izpostavljali različne jedi s trničem. Nekateri so prav v ta namen pripravili tudi kakšno posebno jed, ki je na inovativen način vključevala trnič. Kulinarično bogat teden se je zaključil z včerajšnjim Dnevom trniča na Veliki planini.
Trnič je vrsta posušenega sira, ki so ga na Veliki planini izdelovali predvsem v 19. in začetku 20. stoletja. Izdelovali so jih pastirji, in sicer vedno v parih, saj naj bi s svojo obliko ponazarjali ženske prsi. Po izročilu so fantje svojim izvoljenkam trnič podarili kot dokaz ljubezni in zvestobe, lahko pa tudi kot obljubo zakona. Vedno so naredili po dva enako okrašena trniča, enega za svojo izvoljenko, drugega pa so obdržali. Andreja Bečan, oskrbnica Preskarjevega pastirskega muzeja, zna povedati tudi žensko razlago, in sicer naj bi beseda trnič po nekaterih pripovedih izšla iz besede turn (turnič, trnič), na kar spominja izboklina na vrhu sušenega sira.
Take in podobne zanimivosti lahko obiskovalec izve ob obisku Preskarjeve bajte, ki je v času pašne sezone, od junija do septembra, odprta vsak dan. Muzej prikazuje pastirsko življenje v preteklosti, v njem pa je še vedno ohranjeno odprto ognjišče nad katerim so se sušili trniči.
Po drugi svetovni vojni so trniče v prehrani postopno prenehali uporabljati, kar pa je v letu 2014 s projektom Trnič na vsako mizo ponovno obudil Zavod za turizem in šport v občini Kamnik. Projekt je zaradi inovativnosti in prizadevanj za ohranitev slovenske pastirske dediščine v letu 2014 prejel tudi naziv Snovalec.
Danes je v času pašne sezone v Velikem pastirskem stanu na Veliki planini le še 21 pastirjev, med njimi tudi gospa Rezka Mali, ki se je izdelave trničev po tradicionalni recepturi izučila že v mladosti. Na včerajšnjo nedeljo je s pomočjo gospe Andreje Bečan in gospe Helene Kropivšek, na katero je prenesla znanje izdelave trničev, pred Preskarjevim muzejem zbranim obiskovalcem pokazala postopek izdelave trniča in sirjenja po starem s pastirsko opremo. Pastirji so najprej na odprtem ognjišču s pomočjo sirovnika, lončenega piskra, segreli kislo mleko, ki se je kasneje sesirilo v skuto. Skuto so nato odcedili, posušili in solili, šele nato pa pregnetli in oblikovali v trniče.
Posebnost trniča so ornamenti, ki jih je s posebnimi oblikovanimi lesenimi deščicami, imenovanimi »pisave«, pastir odtisnil v oblikovano kepo. Vsak pastir je je bil prepoznaven po svojem vzorcu, ki ga je izrezljal v deščico.
Obiskovalci so se lahko v delavnicah izdelave trniča in rezljanja pisav, ki so potekale pred Preskarjevim muzejem, preizkusili tudi sami, nato pa trnič vzeli s seboj domov. Simbol Velike planine, ki je uporaben tudi v prehrani kot trdi sir za kuhanje ali ribanje, bo zagotovo predstavljal lep spomin (ali pa okus) na današnji dan.
Ena od kulturnih znamenitosti na Veliki planini je tudi kapela Marije Snežne, v kateri so pastirji že v preteklosti obhajali svete maše. Praznik Marije Snežne je 5. avgusta, vsako naslednjo nedeljo za tem datumom pa pastirji v Velikem stanu praznujejo žegnanjsko nedeljo. Tudi včerajšnja nedelja je za pastirje predstavljala dan velikega slavja, ki ga je z darovanjem svete maše in blagoslovom novega oltarja počastil ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore.
Sončno vreme je na Veliko planino privabilo ogromno ljudi, ki so košček pastirskega življenja zagotovo ponesli s seboj nazaj v dolino.
Besedilo: Sara Vidmar, Zavod za turizem in šport v občini Kamnik
Fotografije: Klemen Brumec
