Polna luna pred skorajšnjim večerom, ko rajne duše prestopijo prag onostranstva in pridejo pogledat, če je doma vse pospravljeno in v redu, domala mistična tema pogovora ter trio žensk, katerih bistroumnost, podkrepljena z dobro podmazanimi jeziki, bi pred nekaj stoletji utegnila nadnje priklicati inkvizitorja ter priliti olja na ogenj butarice pod njihovimi nogami, je bil zagotovo dovolj dober razlog za preživetje večera v kamniški knjižnici, kjer se je sinoči zgodila predstavitev nove, že osemnajste knjige Mance Košir.
Sinočnji dogodek je v nedrja dvoranice kamniške knjižnice nesrečnega imena, okrog katerega se utegnejo že v kratkem, zavoljo nekrofilsko-karierističnih političnih intrig, znova razplamteti zublji strasti, privabil kar lepo druščino, po pričakovanjih pretežno ženskega občinstva, medtem ko je bilo moških le za kak vzorec. Lahko bi rekli, da komajda dovolj, da bi v primeru, ako bi svet okrog knjižnice v tistem hipu izumrl, mukoma uspeli poskrbeti za nadaljevanje vrste, če se seveda ne bi že prej preužili »darov minevanja« in bi jih od izčrpanosti pobralo. No ja, primera je morda nekoliko nespodobno, ali bolje rečeno, banalno apokaliptična, ampak, če nam je všeč ali ne, minevanje se začne na že onem koncu, ki ga vendarle dojemamo z nekoliko večjim veseljem, dasiravno je ravno tako, ali celo iz istega razloga, javen pogovor, tako kot o smrti, še vedno vsaj nekoliko tabuiziran, ali vsaj nespodoben. Brez skrbi se lahko na glas pogovarjamo o vsem vmes, le pri pogovoru o začetku in koncu življenja je iz sobe prej potrebno nagnati otroke, denimo nerojeno preminule, ki običajno najdejo prostor zgolj nekje v tihem vakuumu travm in potlačenega pozabljenja.
No, sinoči iz dvorane kamniške knjižnice niso nikogar nagnali, nasprotno, kajti pogovorni večer in predstavitev knjige Darovi minevanja je na vešče prijeten način vodila psihiatrinja in nekdanja varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik, po bivališču Kamničanka, po rodu in duši pa s prekmurskih ravnic, ki se očitno prav dobro znajde tudi v vlogi umirjene voditeljice, dasiravno ji je domala pregovorno živahna in spontana zgovornost avtorice knjige Mance Košir povzročala kar nekaj preglavic, da je pogovor, ki je občasno, kot razposajen velikoplaniski teliček preskočil ograjo predvidenega pašnika in zbezljal v povsem druge vode, uspela obdržati znotraj teme.
Kljub temu, da se nova knjiga Mance Košir, ki je nastala v nekakšnem soavtorstvu s sedmimi dopisovalci, ki so se na tak ali drugačen način osebno soočili z izkušnjo minevanja, loteva, na prvi pogled temačnih in mrakobnih tem o trpljenju, minevanju in smrti bi lahko, sodeč po slišanem, rekli, da gre vendarle za nekakšno hvalnico življenju, ki na svojevrstno oseben in samoizpoveden način pomaga sprejemati ter lajšati tegobe, strahove in trpljenje, ki jih s seboj prinaša minevanje, predvsem pa pomaga razbijati tudi številne, s smrtjo in umiranjem povezane predsodke. Skratka knjiga, ki jo je najbrž, že zavoljo radovednosti, vredno dodati na dolg seznam še neprebranih knjig pred smrtjo.
Tudi zaradi intimne zgodbe druge sogovornice in soavtorice knjige, Mančine hčere, Tine Košir Mazi, ki je v pismih mami opisala, kot je dejala v pogovoru, ne le svojo intimno zgodbo ob prisilni izgubi nerojenega otroka, ampak tudi največkrat zamolčano zgodbo vseh žensk s podobno izkušnjo, ki je v njej zbudila ne le bolečino in trpljenje ob izgubi, temveč tudi, prej nikdar tako občuteno in doživeto sestrsko povezanost žensk.
Navzlic, ampak zgolj na prvi grižljaj, težkim temam, je sinočnji knjižnični večer predstavitve knjige Darovi minevanja z Manco Košir, Tino Košir Mazi in voditeljico Zdenko Čebašek Travnik, minil v sproščenem, prijetnem, domala veselo-zabavnem vzdušju z obilo prešernega smeha, ki je občasno orošene oči nekaterih prisotnih, ki se jim je že z obrazov dalo razbrati, da so se, bržčas zaradi podobnih lastnih izkušenj, dodobra poistovetili z zapisanimi zgodbami, kaj hitro preobrazilo v solze sreče in veselja do življenja.
Zato ni nič nenavadnega, da se je večina prisotnih v avli knjižnice, skupaj z gostjami večera, rade volje zadržala še dolgo po koncu pogovornega večera. K še bolj prijetnemu ter sproščenemu druženju in klepetu ob podpisovanju knjige, je izdatno pripomogla tudi pogostitev, ki jo je, ob strežni pomoči knjižničark, »častilo« podjetje Mogy oz. zakonca Ivan in Mojca Zrimšek, ki sta Manci Košir pripravila tudi prijetno presenečenje v obliki okusne torte z njeno podobo, tako da so imeli udeleženci sinočnjega pogovornega večera svojevrstno priložnost, da se, skorajda dobesedno, Mance Košir naužijejo domala do sitega.
