Neznani baročni pesnik je o Korčuli zapisal: »Ornamente od svita, famosa Korčulo!« (Okras sveta, znamenita Korčula). Potem, ko sem na tem šestem po velikosti jadranskem otoku preživljal poletni oddih z družino hčerke Veronike, mu lahko pritrdim: Prav si imel, dobro si zapisal. Korčula je resnično okras sveta, pa tudi znamenita. Pravi Božji dar Hrvaški in svetu.
Kaj me je vodilo na ta za nas Slovence oddaljeni otok v Jadranskem morju? Zakaj tako daleč, ko je bila v času mojega oddiha Hrvaška na rumenem seznamu glede nevarnosti okužbe z virusom covid – 19? Zakaj nismo šli raje na oddih na slovensko obalo, hrvaško Istro ali katerega od kvarnerskih otokov?
Štirje razlogi, zakaj smo se odločili za Korčulo
Začudili se boste, da je bilo moje prvo zanimanje za Korčulo povezano z igranjem vaterpola, ko je nekdanji najboljši slovenski vaterpolski klub Triglav Kranj igral v prvi jugoslovanski vaterpolski ligi, gostoval na Korčuli, Korčulani pa v Kranju. Korčulani, ki igrajo vaterpolo že od leta 1926, so bili uspešnejši od Triglavanov. Kako dobri so še danes v tej igri, sem se lahko prepričal, ko sem se iz kraja Soline namenil peš v eno uro oddaljeno otoško prestolnico, spotoma pa ustavil ob njihovem legendarnem vaterpolskem bazenu ob obali. Imel sem kaj videti, posneti s fotoaparatom, slišati. Tudi kakšno sočno dalmatinsko …
Drugo, kar me je vleklo na Korčulo, je bil nasvet duhovnika Milana Knepa, s katerim sva se kot gimnazijca ogorčeno »spopadala« za vsako žogo pri košarkarskih tekmah na »legendarnem« šempetrskem igrišču ob tamkajšnjem župnišču. Milan je bil boljši v preigravanju, jaz pa v metih od daleč. Ko sem ga pozneje vprašal, kam naj grem na oddih, mi je rekel le: »V hotel in na zahodno obalo Korčule!« Nazadnje je bilo tako, da nismo šli v hotel, ker bi bilo predrago za nas, ampak v apartma Ville Marie v Soline na jugovzhodni obali otoka. Imeli smo srečo, saj sta nas tam pričakala zelo prijazna in gostoljubna lastnika Mara in Ante Novaković, ki sta nas že prvi večer pogostila z »razkužilno« domačo pijačo (meto, namočeno v žganju) in paprikami. Pri večerji ni manjkalo tudi otoško rdeče vino plavac, ki nam je kmalu pregnalo utrujenost po dolgi vožnji iz Slovenije na otok, pri kateri smo se morali poslužiti kar dveh prevozov s trajektom.
Tretji razlog, da smo se odpravili na Korčulo, je bil ta, da hčerka Veronika, mož Željko in sin Dorian še niso obiskali tega otoka. Prvotni načrt je bil, da bi bili malo na njem, malo na Pelješcu, v glavnem pa v Črni gori, ki se nam je lani izjemno priljubila, posebej mesto Kotor. Črno goro smo morali kljub srčni želji in spočetka mrzli vodi, močnim vetrovom in valovom na Korčuli odpisati, ker jo je Slovenija dala na rdeči seznam zaradi nevarnosti okužbe s covid – 19, Pelješac pa smo si v glavnem ogledali iz avtomobila, ko smo ga prevozili od Orebića do Stona.
Obvestilo in povabilo na portalu Kamnik.info
H dokončni odločitvi za Korčulo in nastanitev v Villi Marii je prispeval prijazni Kamničan, ki je bil tam že petnajstkrat, obišče pa jo vsako leto trikrat; pred tem pa obvestilo in povabilo na portalu Kamnik.info.
Tri generacije skupaj na oddihu – preizkušnja in obogatitev za vse
Vnovič se je izkazalo, da kdor potrpi, včasih stisne zobe, pa tudi moli, nazadnje dobi, kar si je želel; celo več. Zase to lahko mirno rečem, kajti uskladiti želje in potrebe treh generacij na dopustu ni lahko, saj se je treba prilagoditi. Nedavno sem v Delu prebral, kako je pomembno, da generacije rastejo druga ob drugi, se krešejo, so zaposlene skupaj. To se je v mojem primeru potrdilo tudi na oddihu na Korčuli. Hčerka Veronika se je izkazala kot odlična kuharica (da bi jedli zunaj, je bilo predrago), mož Željko kot sijajen voznik, sin Dorian pa je tako imel svojo nalogo: najprej naučiti se dobro plavati, nato pa tudi hrvaščine ob svojih mlajših in starejših hrvaških vrstnikih v Villi Marii.
Sam sem prevzel vlogo organizatorja izletov po otoku, na katerem ima obiskovalec kaj videti. Pri tem smo imeli srečo, da nam je prestolnico razkazala hčerka lastnikov apartmajev Stanka. Ob njenem vodenju smo se čudili znamenitostim, dovršenosti in umetnostnim spomenikom enega »najbolj ohranjenih utrjenih srednjeveških mest na Mediteranu«. Otoku, ki so ga kolonizirali že stari Grki, ga poimenovali Črna Korčula (Korkyra Melaina) zaradi gostega gozda črnega hrasta in bora. Legenda pravi, da ga je prvi odkril grški junak Antenor med begom iz Troje. Druga legenda pa, da je Korčula dobila ime po nimfi Korkyri, ki jo je ujel ljubosumni Pozejdon in jo spremenil v otoški raj. Na njem so trajni pečat pustile vse z otokom povezane civilizacije od ilirske, grške, rimske, hrvaške, benečanske, francoske do avstroogrske.
Praznovanje zavetnika mesta, tri bratovščine in moreška
Prvi zapis o otoku (Psefizma, Lumbarda) je iz 4. stoletja pred Kristusom (najstarejši zapis v kamnu v tem delu Evrope), samo mesto in otok sta dobila svoj statut leta 1214. Stari del mesta je »muzej na prostem«, zgrajen v obliki ribje kosti (da ga ne prepihavajo preveč močni vetrovi), njegov ponos pa so tri bratovščine, laiška združenja vseh svetnikov, ustanovljenega daljnega leta 1301, in poznejšega sv. Mihaela in sv. Roka. Župnik don Frano Kuraja me je po nedeljski maši 26. julija, po kateri sem se mu opravičil, da sem ga na začetku maše fotografiral brez njegovega dovoljenja, povabil, naj si na dan zavetnika mesta sv. Todorja 29. julija ogledam njihov sprevod po mestu.
»Imeli boste kaj videti in fotografirati,« mi je zagotovil. V resnici sem imel. Prav posebej, ko so v procesiji po starem delu mesta nosili relikvije tega mučenca in svetnika v velikem posrebrenem in pozlačenem relikviariju. Procesije ni »ustavil« niti koronavirus, kot tudi ne predstavitve slovite viteške igre moreška, ki sem si jo ogledal dva dni prej, na Korčuli pa jo uprizarjajo že več kot 400 let. Moreška je spopad v sedmih prizorih med dvema kraljema, ki se s svojimi vojščaki borita za lepotico (bulo) ob spremljavi pihalnega orkestra. Kako srdita je ta borba, so izpričevale iskre, ki jih netilo rokovanje s težkimi jeklenimi meči. Viteški igri so organizatorji v letnem gledališču dodali petje dalmatinskih in drugih pesmi domače klape, v kateri je turistična vodička Stanka pela sopran.
Izjemni pridigi dona Frana in dona Toma
Od vsega doživetega, videnega in slišanega na Korčuli mi bosta v posebej dragem spominu ostali pridigi župnika dona Frana Kuraja (stopil je pred oltar z mikrofonom v roki in brez česarkoli napisanega govoril vernikom, kako pomembne so njihove odločitve v življenju; da naredijo pravi izbor) in dona Toma Lučića, rektorja cerkve sv. Blaža v Dubrovniku, na praznik sv. Todorja, kako se moramo boriti zoper zlo, ne le »naučiti živeti s koronavirusom«.
Kraljica starih stavb – nekdanja stolnica sv. Marka
Od vseh stavb v mestu me je najbolj pritegnila nekdanja stolnica sv. Marka, ki je sedanjo podobo dobila v 16. stoletju (prva omemba je iz leta 1329; škofijo Korčulo pa je po več stoletjih obstoja 28. junija 1828 z bulo Locum B. Petri ukinil papež Leon XII; danes spada pod dubrovniško škofijo. Glavna znamenitost stolnice je velika oltarna slika beneškega slikarja Jacopa Tintoretta, na kateri je v olju upodobil zavetnika cerkve sv. Marka med sv. Bartolomejem in sv. Hieronimom. Cerkev, kot tudi stari del mesta, kaže vpliv Benečanov, pod katerimi so bili dolgo Korčulani, so v njem njihovi mojstri ob domačih pustili zelo vidne sledi. O samem obstoju mesta – »zidanem mestu« – je prvi v 10. stoletju pisal bizantinski zgodovinar in cesar Konstantin Porfirogenet.
Vprašljivi Marco Polo
Korčulo mnogi obiskujejo zaradi največjega svetovnega popotnika Marka Pola (v mestu je njegova hiša, stolp in muzej), vendar je vprašanje, ali je bil Marko Polo v resnici s Korčule, res pa je, da so ga ujeli v njeni bližini v pomorski bitki 9. septembra 1298 med Benečani in Genovežani.
Sam sem jo tudi zaradi slovitih v skale oz. kamenje in gozd zasekanih plaž z izjemno čisto vodo, zelo kakovostnega oljčnega olja ter pokušnje slovitih domačih vin pošipa, grka, plavca in rukavca.
Nepričakovano srečanje s p. Jozom Zovkom
Za malce smo v Veli Luki zamudili mašo zadušnico in koncert za rojaka slovitega pevca Oliverja Dragojevića. Nagrajen pa sem bil za veliko pomembnejše srečanje s p. Jozom Zovkom v samostanu na otoku Badija, kjer vodi duhovne vaje za razne skupine. Čeprav je bilo tik pred kosilom, si je zame in za študenta arhitekture iz Zagreba vzel precej časa. Gospa, ki naju je peljala do njega, nama je zabičala, da mu ne smeva omenjati, kar se je dogajalo v zvezi z medžugorskimi dogodki. Sam pa nisem mogel pozabiti prvega srečanja z njim na začetku maja 1984, ko sem bil poleg ostarelega štajerskega duhovnika edina priča »prikazanja Gospe« medžugorskim vidcem, kar sem že opisal v Prenovi.
Korčulo si velja ogledati
Kaj naj rečem nazadnje? Korčula je izjemen arhitekturni, kulturni in umetnostni spomenik, naravni biser, zdrav kraj, ki si ga velja ogledati. Najprej pa je bila, vsaj zame, najpomembnejša v svojih ljudeh, saj sem povsod, kamor sem se namenil, predvsem pri gostiteljih, naletel na prijazno besedo, nasvet in pomoč. Spomin nanje in na otok bom še dolgo obujal ob stotinah fotografij. Najbolj in predvsem pa na pridigi dona Frana in dona Toma, ki sta me presenetila z izvrstno povedano besedo, ki jo redko slišiš v slovenskih cerkvah. Zanjo, pa tudi blagoslov p. Joza Zovka, se splača potruditi nekaj sto kilometrov daleč. Da začutiš, kako smo si ljudje lahko zelo blizu kljub jezikovni razliki. Le hoteti je treba in za to tudi kaj narediti s prijazno besedo, odgovorom na povabilo in lastno radodarnostjo. Z moje strani gostiteljem in dopustnikom, s katerimi smo bili skupaj v hiši, tudi s pesniško zbirko Presečnice in knjigo meditacij Presečnice II s posvetilom. Hrana se poje, vino popije, zapisana beseda pa trajno ostane. Tudi ta naj v zahvalo Bogu in dobrim ljudem za vse, kar sem lepega doživel na Korčuli. Mestu kulture, moreške in bratovščin, kot so Korčulani zapisali v svojem prospektu. Kljub okrnjeni obliki zaradi koronavirusa, a trajni zaradi toplih, prijaznih in gostoljubnih človeških vezi. Zaradi teh se predvsem vračamo v že obiskane kraje. Nekateri že petnajstič zaporedoma k našim gostiteljem.
Korčula je izjemen arhitekturni, kulturni in umetnostni spomenik, naravni biser, zdrav kraj, ki si ga velja ogledati. Najprej pa je bila, vsaj zame, najpomembnejša v svojih ljudeh, saj sem povsod, kamor sem se namenil, predvsem pri gostiteljih, naletel na prijazno besedo, nasvet in pomoč. Kdor zna to ceniti, mu je odprto tudi drugo.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
