V zgornjem nadstropju zazvoni zvonec. Vrata. Še dobro ni odzvonilo, butanje po vratih. Močno, kot bi zaropotal potres. Iz moških ust je zadonel močan bas, ki je zvočno oblikoval priimek stare mame. Madonca, izgleda, da res gori voda!
Iz malce neugodnega toaletno jutranjega položaja hitim, kolikor morem, a v tem, slišim, že pribrzi 92-letna vila iz zgornjega nadstropja. Prijazno zagostoli „dober dan“, še beseda, in izgine nazaj v zgornje nadstropje. Vrata se zaprejo.
V zadnjem času spet ugotavljam, da je vse več nepotrebnih pogovorov in naročanj po telefonu. Ne vem, ali so akviziterji bolj vztrajni, ali se morda stara mama (spet) pogosteje odloča za nakup (bolj kot ne) nepotrebnih stvari. Prehranski dodatki, priročniki, žimnice in čudežne kreme ter eliksirji. Sirupi za krepčanje in zdravljenje dihal (no, to bi še šlo). Pogovarjava se o tem, kaj res rabi, česa pač ne.
Morda je v nenehnem sledenju novic prestrašena. Čeprav sproti pozabi, a jo ponovno opomnijo.
Se pogovarjava in pozabi. A strah pred neznanim ostaja.
Stečem k njej. Pogledam, kaj je prispelo. V redu, novega telovadnega orodja za krepitev mišic na nogah in rokah ni naročila, ne petega masažnega aparata.
Prispela je knjiga. No, bova brali…
Pogledam paket, in vprašam, kako so dostavili. „Saj veš, mama…Verjetno je imel možakar masko in rokavice?“
„Ne, punčka! Vse je v redu. Saj mi je od daleč podal!“
A, potem je v redu… Skušam pozabiti, kje vse je bil in komu predajal. In na to, da pazimo nanjo.
Dostavne službe, lepo prosim, pazite na zaposlene. Tudi oni lahko zbolijo.
Razmišljam…
V tem času so morda stari, starejši ljudje, še bolj sami in morda osamljeni, kot so bili prej. Morda tudi mlajši. Pokličimo jih. Se pogovarjajmo z njimi, vzemimo jim strah. Sami smo v novi situaciji, njim zna biti še bolj hudo, še bolj tuje.
Dvignimo telefon in povprašajmo, kako so. Večkrat.
In, ko smo že pri tem; ko se odpravimo v trgovino, povprašajmo naokrog. Morda kdo ne more, ne sme v nakup. Še posebno bolni, starejši. Povprašajmo soseda, spomnimo se na koga, ki ga morda zdaj bližnji še težje obiščejo.
Prinesimo kruh. Ali čaj. Malenkost, če rabijo. Vzemite si čas za nabavo. Tega imamo (menda) zdaj dovolj. Ni treba, da smo solidarni le s kavča. Bodimo. A ob vsem, bodimo tu še za druge. Ni težko.
Bodimo in ostanimo lepi in zdravi!
Kartini Djalil
