Kmalu po začetku počitnic smo se planinci OŠ Šmartno v Tuhinju odpravili na doživljajsko-planinski tabor, ki je potekal od 1. do 4. julija 2019.
Tokrat smo bili nastanjeni v Domu na Smrekovcu, od koder smo se dnevno podajali na nove »ture«. Smrekovec, ki leži na stičišču Šaleške doline, Zgornje Savinjske doline in Zgornje Mežiške doline, nam ponuja kar nekaj možnosti spoznanja narave in hribov, zanimiv pa je tudi zato, ker je vulkanskega izvora.
Prvi dan smo naredili manjši vzpon – povzpeli smo se le na vrh Smrekovca, od koder pa so se nam z nadmorske višine 1577 m odpirali čudoviti razgledi. Vrh je prostran, travnat, razgleden in ima vpisno skrinjico. Iz njega se vidijo hribi Velenjskega hribovja, Ložniškega hribovja in Hudinjskega hribovja. Lepo se vidijo tudi gore Kamniško-Savinjskih Alp.
Drugi dan nas je čakal zahtevnejši pohod. Po zajtrku smo se nanj temeljito pripravili in jo nato mahnili čez Kal proti mozirski planini. Najbolj vztrajni so na poti do Mozirske koče osvojili tudi najvišji vrh mozirske planine (Boskovec), drugi pa so šli naravnost do koče, kjer nas je čakalo kosilo. Po kosilu smo se odpravili nazaj proti »domu«. K sreči nam je vreme prizaneslo; padati je začelo namreč ravno takrat, ko smo že bili na suhem. Popoldne smo po počitku razgibali naše male sive celice na kvizu, zvečer se smo imeli pravi planinski krst.
Tretji dan smo se odpravili do Komna, nekateri pa tudi na Krnes. Pot nas je vodila preko prostranih in razglednih travnikov. Tik pod vrhom pa so nas prestrašili oblaki in megla, zato smo se pri kapelici zadržali le kratek čas in se raje hitro začeli vračati.
Na Domu nas je že čakalo odlično kosilo. Popoldne so sledile igre brez meja, na katerih smo pokazali najrazličnejše spretnosti.
Ta dan nas je obiskalo tudi nekaj učiteljic, gospa tajnica in knjižničarka. Za obisk se jim iskreno zahvaljujemo. Po večerji je sledil filmski večer.
Zadnji dan smo se počasi vračali proti domu. Na poti smo si v Podvolovljeku ogledali Žagerski mlin, do Repovega slapa pa se nismo povzpeli, saj nas je spremljal dež in je bil teren precej razmočen.
Tudi tokratni tabor se bo vpisal v zgodovino kot eden tistih, na katerem smo spoznavali naše gore in življenje v njih, zapomnili pa si ga bomo tudi po prešernem petju, razposajenosti, igrivosti in otoškem smehu.
Velika zahvala je na tem mestu namenjena učencem, učiteljici Juditi Pavlinič in Miranu Jerebu – vodniku PD Kamnik, ki je skrbel, da je bil naš korak varen. Hvala vama!
Julija Remenik, mentorica planinske skupine
