V kamniški knjižnici spreminjajočega se imena je bila včeraj zvečer odprta razstava Desetletje MKD Pedenjmožic 1982-1993 – KAKO SMO NASTALI IN ALI SMO SPLOH KDAJ RAZPADLI?
Zametki nekdanjega Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic segajo v zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je nekaj pripadnikov generacije maturantov iz leta 1982 odločilo nadaljevati svoje kulturno udejstvovanje v samostojnem društvu.
Društvo je v dobrem desetletju svojega delovanja izvedlo vrsto različnih, bolj ali manj odmevnih in obiskanih projektov. Med najpomembnejše bi nedvomno lahko uvrstili izdajo dveh pesniških zbornikov mlade kamniške poezije Tempora mutantur 1 in 2, svojih pet minut slave, pa je društvo doživelo s prepovedjo napovedanega recitala poezije Franceta Balantiča na Malem gradu, kar je v tistih časih, ko je bila svoboda govora še omejena, smatrano kot nekakšno prevratniško dejanje.
Mladinskemu kulturnemu društvu, ki je v osemdesetih in začetku devetdesetih predstavljalo in združevalo nekakšno kamniško kulturno alternativo, se je proti koncu osemdesetih začelo pridruževati vse več članstva, ki pa ga v vrste društva, resnici na ljubo, ni privabljala zgolj želja po kulturno-umetniškem udejstvovanju, ampak tudi, ali predvsem, želja po zabavi. Mala dvorana na podstrešju Maleševe galerije, kjer je imelo društvo in njegovi društveniki svoje pribežališče, namreč ni bila zgolj prostor kulturnega druženja, ampak vse večkrat prizorišče številnih, še danes legendarnih ter morda celo razvpitih zabav.
Starejši člani, ki so v tem času odrasli, so se začeli posvečati svojim družinam in karieram, volja do kulturnega udejstvovanja jih je nekako minila, počasi pa niso mogli več dohajati niti hudega žurerskega tempa, zato so se iz društva počasi začeli umikati. Mlajše generacije, med katerimi je bilo precej gimnazijcev, ki niso bili iz Kamnika, so ob koncu obiskovanja kamniškega srednješolskega centra povečini poniknile, z osamosvojitvijo države in nastopu vse večjega individualizma, pa je nekako poniknil tudi nemoderni društveni duh, s čimer je poniknilo tudi samo društvo Pedenjmožic.
Sinočnje odprtje razstave, ki je bilo popestreno s krajšim programom v izvedbi nekdanjih članov društva, pa je, bolj kot na kulturno prireditev, spominjalo na dobrodošlo srečanje starih prijateljev. Še posebej zaradi tega, ker so se ga udeležili predvsem najstarejši člani društva, ki so ob ogledu razstave obujali spomine na stare dobre čase, zaradi česar se je porodila tudi hudomušna ideja, da se utegne društvo Pedenjmožic, čez kako desetletje, ponovno pojaviti na kamniškem prizorišču, vendar tokrat ne kot mladinsko kulturno društvo, ampak kot upokojensko kulturno društvo.
Zanimivo razstavo o dobrem desetletju ustvarjanja MKD Pridenmožic si je moč do nadaljnega ogledati prostorih kamniške knjižnice.
