Čeprav je Dušan Sterle Kamničan od nog do glave, so njegova obzorja mnogo širša. Kdor ga pozna, to ve. Kdor vidi njegove slike in ostala dela, to ve.
Povečini slika, občasno tudi kipari, izrezuje iz lesa, izdeluje računalniške grafike,… Vsako leto se udeležuje različnih slikarskih kolonij, ki jih je nekdaj organiziral in soorganiziral tudi sam. Kamničani, vsaj tisti nekoliko starejši, zlepa ne bodo pozabili živega utripa Šutne, ko je na njej zaživel Kamniški Montmartre.
Dušan se namreč rad odziva, predvsem pa zavzema, da so umetnost, umetniki in njihove stvaritve spoštovane na vseh nivojih, tudi s finančne plati.
Hote ali nehote je s svojim umetniškimi izrazi vplival tudi na svoja sinova. Matic se z različnimi umetniškimi zadevami večinoma ukvarja s pomočjo računalnika, Matevž pa večinoma prek svojih rok. Včasih, posebej za kak dogodek, vsi skupaj združijo svoje ideje in dela, vsekakor pa so drug drugemu podporniki. Seveda vključno z neumorno podporo in pomočjo Helene in prijateljev.
Slikate že od otroštva. Kaj se je takrat porajalo v vas? Od kje je prišla želja po izražanju na ta način? Vas je kdo spodbudil k temu ali je vzgib prišel iz vaše notranjosti?
Ojej, zapleteno vprašanje ali pa tudi ne. Težko je reči, kaj je bilo gibalo tega početja. Kot vsak mladostnik sem imel pred sabo številne želje. Od kar pomnim so mi šle na “živce” površine, ki so čiste ali brez kateregakoli rastra. Ob pogledih nanje me zasrbijo prsti in iščejo kakršnokoli risalo, ki bi pustilo pečat, lahko samo s čačko, spremenilo prvotni videz površine objekta ali ploskve. V obeh primerih gre za podlago, ki je kot ekran, ki kar vabi, da mu spremenim videz. Se moram kar zadržati in dati roke v žep kadar grem mimo kakšne “zanimive” stene. Z veseljem bi ji kaj dodal ali odvzel. Da se razumemo, grafitov ne delam.
Del vprašanja je – od kod je to prišlo? Pojma nimam. Vsak ob rojstvu prinese s seboj nekaj kar mu kroji bivanje in življenje na zemlji. Življenje namreč pripoveduje o skrbi, o stanju zavesti, ki razumsko ni lahko razumljivo, pregledno in opredeljivo. Slikanje pa se pomensko še poglobi, ko slikar začuti grizenje v glavi in bitje v svoji notranjosti, ki deluje brez prestanka. Slikar ne sme izražati totalne okrnjenosti, ta pušča negativne posledice na umetnost in stanje duha gledalca. Iskren ustvarjalec, do sebe in družbe, na katerem koli področju, se mora boriti proti vsem zlaganim idealom, če temu ni tako je “prostitutek”.
Zakaj in kako to, da (še vedno) slikate?
Vse kar se dogaja okoli mene se nabira v mojem “ekonom” loncu. Več kot je v njem raznoraznih nerazumljivih sestavin in začimb, večji je pritisk. Takrat je treba ventil odpreti. Tudi razbita jajčna lupina pove kakšna je vsebina. To mi omogoča skoraj neomejeno domišljijsko slikanje dogajanja, katerega spremljevalec sem. Večina gleda na dogajanja z daljnogledom, jaz ga gledam z mikroskopom.
Pri figuraliki sem pozoren na obraz, kretnje, telo, obleko, ugotavljam, da je zunanjost samo komični portret ali medij duševnega stanja. Tudi moje slikanje je le na videz manj estetsko, nemarno ali vulgarno. Slikam temeljno zmoto, ki je za slovensko kulturo prevladujoča in izhaja iz konservativne kulturne in politične ideologije. Ali je moje početje “pravilno” predvsem pa miselno in emocionalno učinkovito, pa naj povedo gledalci.
Kakšne so vaše inspiracije, spodbude, da nekaj naslikate, ustvarite? Kaj vas spodbudi, da naslikate kakšno sliko ali cikel slik? Okolje, dogodek, ljudje, vtisi, čustvo, notranji občutek?
Na to vprašanje sem deloma že odgovoril. Prizadene me vse kar prizadene ljudi, pa naj bo to laž, sprenevedanje, skratka nasilje, takšno ali drugačno. Pred javnostjo so “lepobesedniki” plemeniti in sladkobni, ko dobijo oblast, pa se vse razblini in zlorabijo pridobljeno za kopičenje svojega ega in premoženja. Žal vse to večina gleda mirno, malo pogodrnja, a karavana gre svojo pot.
Jasno razmerje med slikarjem in okolico odstranjuje nevarnost povprečnosti, ki je žal zaviralka demokracije. Vse to je vsebina mojega početja, ki ga skušam v slikarstvu, kot enem izmed medijev posredovati javnosti. Zanima me vladajoče stanje družbe, zavest in ideologija, vse to vpliva na to ali slikam posamezno sliko ali se lotim cikla. Zato je treba spoznati duha v družbi, predvsem pa definirati malomeščanski pogled na umetnost. Ugotovil sem, da malomeščanska misel prilepi vsakemu kritičnemu slikanju manjvrednostno znamko.
Kaj čutite, premišljujete medtem ko slikate? Kje je takrat vaša pozornost poleg ustvarjalnih pripomočkov?
Slikanja se lotim premišljeno. Izogibam se lažni umetnosti, ki je preračunana za nižje zabavne namene. Med in pred slikanjem me vodi, likovna teorija, ki je abeceda vsakega likovnega dela. Pomen črte in kaj ta pove, ali je črta ostra, mehka, nagrižena, ravna. Barva kakšna je in kakšen je njen nanos, rastri in podobno. Vse to mora gledalec, če je likovno subtilen prebrati in ugotoviti, tehnika se mora ujemati z naslovom slike. Lahko je likovno delo brez naslova in se prepusti gledalčevi domišljiji. Žal se vedno bolj uveljavlja “kičizem”, ki je edini garant za všečnost in trženje. Ta na žalost deluje na vseh področjih. Prizadet je okus, ki se na ta način nikakor ne more razvijati.
Kaj je za vas umetnost?
Vprašanje ni lahko. Nekateri pravijo, da je umetnost od človeka ustvarjen red. Tu se zatakne, po tej logiki je vse umetnost. Jaz bi definiral, kaj je umetno in kaj ni. Vse kar je delo človeških rok in njegovega uma je umetno. Tu se zopet zatakne, kaj ni človeški um naraven? Človek ustvarja umetne stvari. Torej je treba umetnemu dodati tako imenovano dodatno vrednost, kdo pa o tem odloča in zakaj pa je drugo vprašanje. Z besedo umetnost danes razumemo vse tiste dejavnosti, katerih namen je ustvarjanje del z estetsko vrednostjo. Umetnost pogosto nima praktičnih ciljev. Vsekakor pa je namenjena duhovnemu uživanju, dojemanju in osebnemu uživanju. Je zvesta spremljevalka človeka na vseh stopnjah njegovega kulturnega razvoja. To nam dokazuje kulturna zgodovina, ki nam potrjuje obstoj umetnosti že v prvih zgodovinskih zaznamkih človekove kulture. Z umetnostjo je tesno povezan pojem lepote, vendar teh dveh pojmov ne smemo enačiti. Lepota je lahko le ena od sestavin umetnosti, to pa ni nujno, saj marsikatera umetniška stvaritev na pogled ni lepa.
Spoštujem in za spoštovati je, da ste samouk. Kaj vam je samoučenje dobrega prineslo v vašo ustvarjalno življenje?
Veliko, predvsem pa neobremenjenost. Imam srednjo likovno izobrazbo, vse ostalo je prišlo z delom.
V vašem celotnem ustvarjanju se čuti igrivost. Kako jo po vsem tem času in temah, ki se jih lotevate, ohranjate?
Morda so res nekatere stvari videti igrive, ali bolje rečeno, satirične. Če so moje slike ostro satirično kritične ne bom pobegnil pred napakami, ki se zakotijo v človeku, v tem ali onem družbeno občutljivemu področju in s tem mislim nadaljevati. Ali je moja igrivost realistična ali ne, ali je v njej kaj resnice, o tem ne morem soditi sam.
Zadnje čase dostikrat slikate monotipije (slikanje v različnih tonih ene barve)? Zakaj odsotnost barvitosti? Je to obdobje v vašem ustvarjanju?
Res je. Vedno sem imel rad grafiko in monotipija ima veliko tega. Poleg lahko z ostalimi tehnikami dodam tisto, česar mi monotipija ne omogoča. Odsotnost barve še ne pomeni, da je slika manj “dokončana”. V večini primerov se s tem izognem zapletenosti sporočila in z manj sredstvi želim povedati čim več.
Kot vem, na splošno ne marate, da ljudje rečejo, da je slika lepa.
Smatram, da človek ni zmožen narediti nekaj lepega, lahko pa nared nekaj dobrega. Ko gledalec ob pogledu na sliko reče, da je slika lepa, s tem ne pove nič. Definicija o lepoti pa izgleda nekako takole. Izkustvo »lepega« pogosto vključuje interpretacijo določene entitete kot uravnovešene in harmonične z naravo. To lahko vodi k občutenju privlačnosti in čustvenega blagostanja. Ker je občutenje lepote subjektivno izkustvo, je pogosto rečeno, da »imajo vsake oči svojega malarja«. V svojem najglobljem smislu lahko lepota vzbuja pomembna pozitivna refleksivna izkustva o svoji lastni eksistenci. Subjekt lepote je lahko karkoli, kar je v skladju z osebnim mišljenjem.
Se vam zdi, da je v Sloveniji preveč pesimizma? Če pogledamo življenje okoli sebe lahko vidimo, da imamo ljudje in družba mnogo svetlih točk.
Pesimizem, njegova moč in posledice sta odraz stanja v družbi. Negativno razmišljanje je nekakšna obramba pred vsem, kar gre narobe. To je, z drugimi besedami, oblika samoobrambe, v ozadju katere sta jeza in strah. Pesimizem in cinizem sta močno povezana, lahko pa sta orodje s katerim odpremo oči neobčutljivim in taki lahko svet spremenimo na bolje.
Umetniki ste neke vrste medij. Kako preko umetnosti podajati optimizem, pozitivne rešitve, hkrati pa ohranjati pravo mero kritičnost. To ni lahko delo, kajneda?
Na to sem že deloma odgovoril. Naloga umetnosti in ustvarjalcev je poleg čistih likovnih tvorb vplesti v delo tudi vsebino. Ta naj bo v največji meri odkrito sporočilo in opozorilo resničnega stanja v družbi, pa naj bo ta še tako boleča. Zatiskanje oči in beg pred realnim stanjem duha pelje človeštvo v pekel.
Ustvarjalni ste tudi na Facebooku? Kaj vam predstavlja Facebook?
Tudi. To je žal edini medij s katerim lahko povem o čem razmišljam. Je pa zanimivo, da preko tega medija zlahka ugotoviš različne “načine” razmišljanja posameznikov, je ogledalo družbe in vsakega posameznika.
Če bi imeli javno galerijo v Kamniku, kaj bi to prineslo mestu in okolici?
Joj, na to in o tem sem veliko opozarjal in predlagal rešitve. Galerija, naj bi bila hram kamniške, slovenske, lahko tudi svetovne umetnosti in hkrati tudi znanilec novih časov, ki kličejo k novi samorefleksiji in krepitvi nacionalne samopodobe in samozavesti. Likovna umetnost govori v sebi lastnem jeziku. Brez besed naj bi nam avtorji pripovedovali številne zgodbe preteklosti in sedanjosti. Tudi njihova sedanjost oblikuje naš svet. Slikarji bi pokazali našo realnost, našo in njihovo samopodobo in življenje. Kamniku bi ponovno odprla vrata v likovni svet, v katerem je v preteklosti slovel kot mesto slikarjev, (seveda kdor pozna zgodovino, se bo s tem strinjal). Z dobro dolgoročno strategijo in strokovno podpro odgovornih dejavnikov bi uspelo. Tako delajo v tujini, kar jim prinaša ugled in denar. Pri nas je vse preveč “izgovorov” se ne da, ne gre, izgovori na lastništvo in podobno.
Kako je Kamnik vplival na vas, na vaše ustvarjanje in tematiko tega?
Kamnik je majhno mestece z bogato kulturno zgodovino. Slikam tisto kar čutim in ne tisto kar je zapovedano. Slikarstvo samo odkrije laž, kajti slikarstva se ne da mistificirati na dolgo, prej ali kasneje se neresnica naslikanega maščuje. Vse, kar rabim za svoje početje, najdem na tem majhnem koščku Slovenije. Rad ga imam.
Vas je vloga kritika družbe na različne načine kdaj bremenila?
Je, pustiva to, reči bobu bob in naliti čistega vina – ne priporočam, če želiš imeti mir.
Ste dobrosrčen človek, vsak, ki vas pozna, lahko to opazi pri vas. Kakšno je vaše mnenje o ljudeh?
Niso vsi tega mnenja, a rad priskočim na pomoč. Ljudje smo različni, velja pa tista – človek si piše sodbo sam.
Kako potekajo vaši dnevi?
Nič posebnega, spanje, hranjenje, branje, glasba…in seveda slikanje. Tudi pol ure na dan mi zadostuje.
Vam še kaj, o čemer se nisva pogovarjala, leži na duši?
Nič takega, kar bi bilo omembe vredno.
Vas lahko, kdor si želi ogledati vaš atelje, kar sredi Šutne pocuka za rokav?
Vedno, kdorkoli in kadarkoli.
Najlepša vam hvala, Dušan, želim vam vse dobro še naprej.
Z Dušanom Sterletom se je pogovarjala: Marjeta Zajc
Fotografije: Osebni arhiv Dušana Sterleta
