Upokojena profesorica, zdaj zbiralka in raziskovalka slovenskega ljudskega izročila, pisateljica, publicistka je v zbirki V vihri petih vojn uredila spomine svojega očeta Andreja Zlobca, na obdobje od začetka prve svetovne vojne do konca druge. Te je obiskovalcem Maistrovega večera tokrat predstavila v prepletanju s svojimi spomini nanj, na njegove zgodbe o tistih strašnih časih, pa tudi o takšnih doživetjih, ki se zdijo na prvi pogled skoraj nemogoča: ko denimo vojaki v 1. svet. vojni, ki so stali blizu drug drugega na nasprotnih straneh fronte, ne samo, da niso streljali drug na drugega, ampak so si s sovražnikom izmenjevali celo kruh in cigarete. Oče jim je doma veliko pripovedoval tudi o generalu Maistru, ki ga je osebno poznal, saj mu je po vojni po službeni dolžnosti nosil pokojnino in različno pošto. V svoji živi zgodbi o svojem očetu Andreju Zlobcu, vojaku na tirolskem bojišču, Maistrovem borcu za severno mejo, častniku kraljeve vojske, jetniku v okupatorjevih zaporih ter spominih nanj, pa ga je predavateljica označila takole: »Človek, ki je doživel toliko hudega, je imel drugačna merila. Širino svojih meril je širil okrog sebe. Sovraštvo se ga ni dotaknilo. Vojna je vojna! je dejal, kadar nam je otrokom kaj pripovedoval o vojni, a sedaj je mir! – je dodal in se srečno nasmehnil.«
Obiskovalci so gospo Dušico Kunaver pozorno poslušali več kot debelo uro. Nato pa skupaj z njo raziskovali, obujali kraje in dogodke iz vojnega obdobja, primerjali spomine in jih medsebojno dopolnjevali. In spet, kot je bilo zapisano že večkrat, je bil miniaturni muzej v Maistrovi rojstni hiši poln do roba in še čez.
Besedilo: A. Juvan
Fotografije: MMK
