V nabito polni dvorani Kino kluba Doma kulture Kamnik se je sinoči odvil prav prijeten, zanimiv ter celo duhovito zabaven pogovorni večer z dvema spoštovanja in občudovanja vrednima Svetlanama – dr. Svetlano Slapšak in Svetlano Makarovič, s katerima se je pogovarjal Noah Charney.
Obe, četudi povsem različni Svetlani, ki sta bili gostji sinočnjega kamniškega pogovornega večera, ne druži zgolj skupno ime in prijateljstvo, ampak jima je skupna tudi ljubezen do mačk, literature, mitologije, ljudskega izročila… , hkrati pa obe, vsako na njen svojstven način, krasi »svetniški sij« briljantno samoniklega in izkušnjami ter znanjem podprtega kritično pronicljivega uma, izvrsten smisel za humor, predvsem pa neprizanesljiv odpor, če že ne kar pristen stud do vsakršnih hudobij in krivic, ki so največkrat posledica omejenosti, nerazgledane zaplankanosti, ali zgolj primitivne zarukanosti in človeške zlobe.
Četudi naj bi bila osrednja tema pogovornega večera, ki ga je, potem ko je, po lepi navadi, ki pripomore tudi k bolj tekočemu jeziku, gostjama ponudil žganico, s simpatično nerodno, vendar vse boljšo ameriško slovenščino, spretno povezoval kamniški Američan Noah Charney, mitologija, je večerni pomenek od mačk, bajk, mitologije in literature, nemalokrat odneslo tudi v kalne brzice aktualnega družbeno-političnega dogajanja.
Pri tem pa sta gostji, kot pravi prinašalki luči, v posmeh pezi njunih, skorajda že častitljivih let, pokazali občudovanja vredno energičnost in domala povsem mladostniško uporništvo, s katerima nam, argumentirano in brez vsakršne dlake na jeziku oz. peresu, že desetletja dolgo neusmiljeno nastavljata kristalno zrcalo neusmiljene družbeno-kritične podobe ter, seveda, ob s tem dvigujeta prah. Cele oblake prahu.
Predvsem med tistimi, ki ždijo v hinavski močvari svojega samovšečnega zapečkarstva, kamor skozi polkna in zapahe omejenosti hote spuščajo zgolj njim všečne in razumljive stvari, med mimobežnim dolgčasom neizogibnega izločanja prebrana navodila za uporabo WC račke, pa jim predstavljajo edino čtivo, odkar so pred desetletji, pod jarmom šoloobvezne prisile, prebrali svojo zadnjo knjigo.
In bog ne daj, da jih v zatohlosti njihove ležernosti, ki je pravzaprav sploh ne marajo in zavoljo nje neprestano (vsaj skrivoma) jadikujejo, zmoti kaka sveža, zatohlost preganjajoča prepišna sapa ali celo luč, ki bi jim utegnila razširiti horizont. Takrat se kriče razbežijo in poskrijejo kot ščurki.
Tako kot so se ob koncu poskrili tudi »kamniški kulturni ščurki«, ki so še malo pred tem, dokler se niso prižgale luči, brezsramno in brezobzirno paradirali po šanku nekdanje KIK-ove menze in med nogami obiskovalcev.
Ampak, kaj bi to, življenje je prelepo in prekratko, da bi (takšnim ali drugačnim) ščurkom, kljub vsej njihovi trdovratni nagravžnosti, dopustili, da nam kratijo veselje. Le pravi čas jih je potrebno opaziti, razkrinkati in pregnati, da se zlo in bolezni ter drugo hudo noseča škododelna zalega preveč ne razmnoži in se nam ne razraste prek glave.
Nekaj v tem smislu pa nam že lep čas na različne načine poskušata (do)povedati tudi obe Svetlani, velikokrat nerazumljeni, vendar neumorni prinašalki luči, dr. Svetlana Slapšak in Svetlana Makarovič, s katerima smo sinoči, ščurkom navkljub, preživeli prav prijeten pogovorni večer, kakršnih bi si v prihodnje želeli še več.
