V razstavišču Fotografskega kluba Kamnik je bila sinoči odprta samostojna fotografska razstava Ilone Mrgole, ki je s svojimi živopisnimi fotografijami odstrla nov pogled na gozd in gozdni živelj.
Ideja, da kamniški ljubitelji fotografije, ki se družijo v Foto klubu Kamnik, ob pomanjkanju oz. nedostopnosti primernejših razstavnih prostorov, klubske prostore začno uporabljati tudi kot zasilno razstavišče, je očitno padla na zelo plodna tla, saj so v kratkem času v svojih, prav prijetno in praktično urejenih klubskih prostorih, ki se nahajajo v jugovzhodnem kotu kamniškega Doma kulture, odprli že tretjo razstavo.
Po nostalgično izumirajočem monokromatskem fotografskem apnarjenju Dušana Letnarja ter skupinski članski razstavi Tihožitje, se je sinoči s svojimi „gozdnimi“ fotografijami predstavila kamniška fotografinja Ilona Mrgole.
Ilona Mrgole (1994), se je s fotografijo spoprijateljila med obiskovanjem Srednje medijsko in grafične šolo v Ljubljani, svoje znanje pa je kasneje nadgradila še med študijem na Akademiji Willem de Kooning v Rotterdamu ter na izmenjavi na kanadski uiverzi Emily Carr.
S svojo „Gmajno“, razstavo barvitih in na prvi pogled skorajda nadrealističnih oz. psihedeličnih fotografij, ki bi v najboljših „drotenpraskarskih“ časih lahko brez težav služile za grafično opremo albuma kake rockerske zasedbe, ki je svojo ustvarjalno inspiracijo iskala tudi s pomočjo čarobnih gobic, díetílamída lizergične kislíne in drugih opojnih snovi, katerih zaužitje naj bi odstiralo plašnice (običajnih) zaznav in pogledov ter odkrivalo nove svetove.
Ampak za odkrivanje novih obzorij ni potrebno posegati ravno po psihedelikih, saj je nove svetove in poglede moč odkriti tudi s pomočjo iznajdljivosti in objektiva, kot je to storila Ilona Mrgole, o katere delu je, v spremni besedi k razstavi njenih fotografij, zapisal Anže Slana:
„Ljudje menimo, da naravo poznamo do obisti. S svojim človeškim pogledom opazujemo svet okoli sebe, ga analiziramo in tako menimo, da je naša percepcija tista, ki je pravilna in vseobsegajoča. Redkokdaj pa se zavemo, da je naš pogled le en od mnogih in da ni nujno celosten. Ljudje ne moremo zanikati, da je narava naše prapočelo. Skozi tisočletja pa smo mestoma izgubili kompas in na to pozabili. Od narave smo se oddaljili in pozabili na našo neločljivo povezanost z njo.
Nova fotografska razstava Ilone Mrgole nam odstira tančico spoznanja naše majhnosti in nepopolnosti. Pred nami so fotografije elementov gozda, a v obliki, ki je človeško oko v njihovem »naravnem« okolju ne zazna.
Ilona je že od otroštva v intenzivnem stiku z naravo, navdušuje jo raziskovanje okolja in sprememb, ki se v njem dogajajo. Predvsem pa jo navdušuje dejstvo, da narava za svoje nemoteno »delovanje« ne pozna točno določenih (človeku dojemljivih) pravil. Tam vse funkcionira, vsak akter vsebuje svojevrsten namen, ki se košček za koškom sestavi v čudovito in skorajda neverjetno celoto.
Fotografska razstava nam ponudi pogled v to, kar je človeškim očem in občutenjem skrito. Vidimo skrivnosten in našim fizičnim danostim povsem nesluten svet. Avtorica se je skozi leta naučila in prišla do spoznanja, da žuželke in nekatere vrste sesalcev svet vidijo popolnoma drugače od nas. Ključno je preživetje in zato nekatere vrste vidijo barve v UV-spektru. Prav slednje je srčika razstave. Ilona je med pohajkovanjem in potikanjem po gozdovih nabrala različne objekte in jih zanesla v mrakobo studia. Tam jih je obsvetlila z UV-lučjo. Pred njo se je odprl popolnoma nov svet – svet barv, ki jih človeška čutila brez pomoči ne zaznajo. Pred nami se tako v vsej svoji lepoti razpre magičnost narave, ki nam razkriva popolnoma novo (gozdno) dimenzijo.
Na razstavi se na metaforičen način transformiramo v žuželke in zagledamo njihovo percepcijo pogleda na svet. Kar naše oko sicer vidi kot zeleno, je na razstavi zaznano kot konglomerat drugih barvitih palet. Zelena se umakne v ozadje in svoj prostor prepusti živim in v temi sijočim odtenkom.
Opozorjeni smo na naš mačehovski odnos do narave, ki ga zaradi naše čutne omejenosti le še stopnjujemo. V naravi je vse povezano – favna in flora – zato je smotrno trditi, da je naše zdravje povezano z zdravjem celega planeta. Prav ultravijolično sevanje, ki nam prikaže drug pogled, obenem razkrije zdravje organizmov – barve se spreminjajo in prek tega lahko opazimo spremembe, ki se dogajajo. Poseben pomen lahko pridamo gozdnemu podzemlju, kjer se dogajajo nam še ne popolnoma znane povezave, iz katerih se lahko marsičesa naučimo in brez katerih verjetno ne bi obstajali. Na ta način uvidimo človeško majhnost ter neznatnost. Razstava pa nam da to jasno vedeti brez sleherne besede.
Avtorica nam prikaže naravo v delčku svoje popolnosti in vzpostavi komunikacijski moment. Povezanost je namreč tisto, kar nas bo ohranilo kot vrsto, marsičesa pa se lahko učimo prav iz procesov, ki se dogajajo v gozdu. Prav zaradi tega je naslov razstave še kako na mestu – nekdaj je beseda gmajna označevala neobdelan svet v skupni vaški lasti. Gre za skupnost; prostor, ki je na razpolago vsem. Prostor, kjer vsak najde nekaj zase. Prostor povezovanja, kjer smo kljub različnim vlogam vsi enaki.
Razstava vzpostavlja razmerje med človekom in naravo, kjer pa ji posameznik ni hierarhično enak. Narava je vseobsegajoča in nenadomestljiva. Tega pa se moramo dokončno zavesti in spoznati, da z ničevim poseganjem v naravo ter povzročanjem ekoloških katastrof še najbolj škodimo sebi.“
Razstava Ilone Mrgole “Gmajna” bo na ogled do nedelje, 4. decembra, med 17. in 19. uro v prostorih Foto kluba Kamnik (Fužine 10, vhod z zahodne strani Doma kulture Kamnik).
