Z odprtjem kiparske razstave Nine Koželj – Prepih je, v prenovljenem prostoru nekdanje pisarne nad galerijo Miha Maleš, zaživela tudi nova (mini) kamniška galerija Pogled, ki bo namenjena predvsem predstavitvi mladih ustvarjalcev in sodobne umetnosti.
Da mesto, odkar je v denacionalizacijsko-privatizacijskem hurikanu izdihnilo nekdanje mestno razstavišče nad kavarno Veronika, domala kriči po novih galerijskih prostorih, je znano že kar nekaj časa. Zato je sinočnje odprtje novega razstavnega prostora nad galerijo Miha Maleš, ki bo programsko in vsebinsko namenjen predvsem predstavitvi mlajših avtorjev in sodobne umetnosti, še tolikanj bolj razveseljivo.
Ne gre namreč pozabiti, da so bili nekdaj precej živi prostori nad omenjeno mestno galerijo, kjer se je svoje čase porodilo nič koliko ustvarjalnih idej, prvotno namenjeni (rezidenčnim) umetniškim ateljejem ter kreativnemu druženju domačih, povečini mladih ustvarjalcev, ki so tamkaj dobili svoje skromno ustvarjalno zatočišče, vendar se je v uradniški ležernosti na prvotni namen prostorov sčasoma kar pozabilo.
Prepih Nine Koželj
Čast krsta novega kamniškega razstavnega prostora in prve razstave v galeriji Pogled, je pripadla mladi, nadvse obetavni, talentirani in brezkompromisni kamniški umetnici Nini Koželj, ki je v deviško galerijo postavila kiparsko inštalacijo z naslovom Prepih.
Nina Koželj
Gre za drzno, za kamniški likovni ustvarjani prostor, ki je v zadnjem desetletju v precejšnji meri potonilo na raven »kozolčarstva« oz. ljubiteljskega ustvarjanja, pa bržkone celo (pre)drzno razstavo, ki je marsikak kamniški, kičasto všečnega upodabljanja vajeni ozkogledni »ljubitelj umetnosti«, ne utegne ne videti, še manj pa doumeti.
Nina Koželj, ki se lahko kljub mladosti lahko ponaša že z zavidljivim ustvarjalnim in razstavnim opusom, je namreč v prostor nove galerije postavila intuitivno minimalistično postavitev treh osamljenih keramičnih snežakov, ki jih obdaja embalažno prozorna napihljiva opna, medsebojno pa so s cevmi, po katerih s pomočjo električne zračne črpalke doteka zrak, povezani v nekakšno »družabno« omrežje.
S posrečeno in pomenljivo alegorično postavitvijo, ki bi ji lahko morda pripisali družbeno kritičen, četudi skorajda nezavedni osebni odziv avtorice na svet v katerem živimo, samokritičnemu opazovalcu, ki je hkrati potrošnik in z virtualnimi družabnimi omrežij zasvojen uporabnik, utegne v trenutku nastaviti navihano (samo)ironično ogledalo, medtem ko opazovalca, ki se je nadejal hipnega, predvsem pa marketinško naravnanega vizualnega užitka, ki bi spodbujal k nakupu, nenazadnje morajo (pre)živeti tudi umetniki, lahko zmede ter navda z občutkom zadrege in praznine, ki je podoben tistemu, ko zavijejo v nakupovalno središče, kjer pa kljub številnim akcijam in ponujenim nagradnim pikam, ne najdejo nič takšnega, kar bi jih potešilo in vsaj za hip zapolnilo bivanjsko praznino vsakdanjega malodušja.
Razstava Nine Koželj nedvomno doseže svoj namen, saj pri opazovalcu vzbudi čustveni odziv, ki ob morebitnem pomanjkanju smisla za humor in samoironijo, ni nujno lep in všečen, ampak lahko vzbudi občutenja in misli, ki se jih, v banalnosti običajnega vsakdana, bodisi sploh ne zavedamo več, bodisi jih potiskamo na stran kot nekaj neizbežnega in samoumevnega.
Kot navidezno družabni, vendar hladno osamljeni snežaki Nine Koželj, se nemalokrat zatekamo v iluzije in praznino virtualnih svetov, ki nam z nabiranjem takšnih in drugačnih »všečkov« omogoča napihovanje znotraj embalažne samovšečnosti in samozadostnosti osamljenega individualizma. Vendar zgolj do trenutka, dokler nam nekaj ali nekdo, kot je to s svojo razstavo Pogled na nek način storila tudi Nina Koželj, ne prekine dotoka praznih marnj in nas vsaj začasno ne iztrga iz osamele odtujenosti od življenja in resničnega sveta, v katerem bi morala vladati pristna čustva in neponarejeni občutki.
Skromno, vendar prijetno odprtje nove galerije Pogled in razstave Nine Koželj, ki se ga je udeležilo presenetljivo veliko obiskovalcev, je vodila in nenazadnje tudi pripravila kustosinja Saša Bučan, ki je spregovorila tudi nekaj besed o ustvarjalnem delu Nine Koželj, že večkrat nagrajene ustvarjalke in umetnice, katere razstava bo v novih razstavnih prostorih na ogled dober mesec dni.
Sredi oktobra se bo v istem prostoru predstavil še en mladi in obetavni kamniški ustvarjalec, s študentsko Prešernovo nagrado nagrajeni slikar in restavrator Matevž Sterle.
Oblastniško kulturno pišmeuhovstvo
Naj za konec dodamo še zanimivo podrobnost, da se predstavnikom kamniške politične elite in mestnih oblasti, ki načrtujejo skorajšnji prevzem Doma kulture in s tem najbrž tudi diktat nad mestnim kulturnim ustvarjanjem, odprtje novih galerijskih prostorov ter odprtje razstave domače mlade umetnice, ne zdi dovolj imeniten dogodek, da bi ga počastili tudi s svojo morebitno prisotnostjo, dasiravno se še kako radi, še posebej v času pred volitvami, kažejo na domala vsaki pasji procesiji. Ampak o tem, da imajo trenutni mestni oblastniki do kulturnih ustvarjalcev in kulture, z razliko od nekaterih drugih področij, precej mačehovski, če ne že skorajda prezirljivo-zaničljiv odnos, smo že pisali.
Nadejamo se, da si bodo prišli razstavo v novi galeriji vsaj ogledat, dasiravno jim utegne biti ob pogledu na razstavljene skulpture celo nerodno, saj podobno kot snežaki Nine Koželj, tudi sami živijo v milnih mehurčkih populističnega politikanstva, le s to razliko, da s praznimi besedami milne mehurčke lastme samovšečnosti napihujejo kar sami.
