Začnimo tole notico z mislijo Franceta Steleta iz knjige Kozolec v Sloveniji: »Izmučeno in prebodeno telo ječi in se vrača v zemljo…«
Ob poti k sv. Primožu je stalo leseno korito – napajalnik. Poznalo ga je mnogo ljudi, živine in živali, a njegovega nastanka in postavitve se dandanašnji spominja le malokdo. Tam so se nekdaj spomladi ustavljali romarji in se krepčali z Svežino. V začetku poletja so ob njem »podahnile« krave na poti proti planinski paši. Za marsikaterega pohodnika je bil to kraj meditacije, za rekreativne hitrohodce točka resnice. Skratka, to je zelo pomemben kraj.
A nič ni večno in staro leseno korito se je vdalo času in vremenu ob neskončni pesmi bolj ali manj glasnega žuborenja. Pa je nekaj primožkih dedcev staknilo glave in odločilo, da si tak pomemben kraj ob poti mnogih zasluži novo glasbilo, kjer bo večna voda igrala vsakemu, ki jo hoče slišati in poslušati.
Pašna skupnost Velika planina je poiskala primerno drevo smreke, iz katerega je po starih merah subtilno izdolbel novo korito Stanko Kregar iz Bistričice. Marko Balantič je novo mojstrovino pripeljal na mesto, položil staro korito k počitku in namestil novega. Aleš, Miran, Franci in Miha so prestavljali kamne v podstavku in spotoma gledali na »vaservago«. Malo so poropotali z motorno žago, nanovo uredili ležišče še starega žleba, začepili korito ter počakali, da je studenec zažuborel v malo drugačne nove čase z večno melodijo o lepem in nikoli izpetem.
Končajmo tale zapis z nadaljevanjem začetne misli:
»… A dobri duh živi naprej! Ob času spet vstane v neki novi predstavi življenja…«
Primožki
