Grintovec, Stol, Triglav. V enem dnevu.

Z željo stati na najvišjih vrhovih treh glavnih gorskih skupin v Sloveniji nas je pet tekaških prijateljev v petek, 18. 9., malo pred peto uro popoldne začelo pustolovščino, ki nas je iz Kamniške Bistrice pripeljala na vrh Triglava. Boštjan Erjavšek – Beli, Dušan Globočnik – Soudi, Primož Lavrič, Matjaž Šerkezi – Šerki in Tadej Trobevšek smo premagali 105 kilometrov dolgo pot, opravili s 7500 metri višinske razlike in v manj kot enem dnevu stali na Grintovcu, Stolu in Triglavu.

Ideja 3V ni naša, stara je že 11 let, leta 2009 so se Urban Golob in njegovi trije prijatelji prvič podali na to dolgo in zahtevno pot. V 31 urah jim je uspelo priti do Kredarice, moči za Triglav niso imeli več. Vrgli pa so kost, ki s(m)o jo nekateri zagrabili, začeli glodati in do danes je nekaj tekačev v enem zamahu stalo na vseh treh vrhovih. Nekateri smo to opravili v manj kot 24 urah. Najhitrejši celo hitreje kot v 17 urah. Naša želja je bila, da smo po Grintovcu in Stolu na Triglavu prej kot v 24 urah, na pot pa smo se odpravili samozadostno, kar pomeni, da si pijačo, hrano, obleke in ostalo nosimo sami.

Dobili smo se pri Marjanu v Bistrici, popili dvojno dozo kave in stekli proti Kokrškemu sedlu. Do tam v megli, ki je na poti na Grintovec počasi izginila. Pod sedlom je imel Beli klic: »Kje pa si?« »Pod Kokrškim sedlom.« »Ja, kam pa greš?« »Na Triglav.« »Zakaj greš pa potem proti Sedlu?!« Svet pod nami je bil kot na dlani, ko nas je na vrhu čakal sončni zahod, sonce se je poslovilo ravno za Triglavom in nam pokazalo, kam smo namenjeni. Sledil je tehnično zahtevni del poti čez Mlinarsko sedlo do Češke koče, kjer nas je prijazna oskrbnica pogostila s skodelami vroče juhe. Ko je izvedela, kam se podajamo, se je le zasmejala in zamahnila z roko, ko smo jo vprašali, koliko smo dolžni. Hvala, Carmen. Po tehničnem je sledil orientacijsko zahtevni del. Poti od Jezerskega do Podljubelja je veliko, nobena pa ni prav dobro uhojena. Sploh ponoči, ko je vsaka krava črna in se vse poti zdijo enake. Nekajkrat smo popravljali svojo izbiro, hodili po trnju, koprivah, čez podrto drevje, iskali satelite in markacije in končno našli stezo do Medvodja in Jelendola. Čez hrib smo jo urezali proti Podljubelju in spoznali, kakšno blatno in za hojo neprimerno pot lahko za seboj pustijo gozdarski stroji, za razliko od vedno krivih gorskih kolesarjev. Namesto enostavnega spusta smo spet iskali prehode med blatom, grabni, robidami in dračjem, saj se po poti enostavno ni dalo hoditi. Od Podljubelja do tunela je šlo kar po glavni cesti, do Zelenice pa spet v breg. Matjaž se je že prej z oskrbnikom GUC Zelenica dogovoril za lonec juhe in štrudelj, ki sta nas lačne čakala v koči. Hvala, oskrbnik Stanko za več kot samo dobro voljo. Ura je bila okoli četrte zjutraj, ko smo si na indukcijski plošči greli juho in si za kratek čas oddahnili. A pot je čakala, čas pa je tekel.

Do Stola je šlo lepo in sonce nas je ponovno pozdravilo tik pod vrhom. Drugi vrh. Sledil je dolg spust v dolino. Najzgodnejši planinci so se že vzpenjali na karavanškega očaka in nas malo začudeno gledali. »Ja, vi pa sigurno niste današnji?« »Ne, mi smo pa še od včeraj.« »Saj se mi je zdelo, ko ste tako zgodnji,« je bil eden izmed pogovorov. Čas smo začeli šteti že v urah in na Valvazorjevem domu smo se spraševali, če nam bo uspelo priti na naš cilj v devetih urah. Po jutranji kavici smo se spustili do Završnice, naprej proti Žirovnici in do vasi Breg, kjer smo bili ob prečkanju Save na naši najnižji točki. Od tu je šlo vse samo še navzgor. Čudilo nas je edino to, da so naši nahrbtniki s sendviči in energetskimi ploščicami čedalje lažji, naše noge pa čedalje težje. V Zgornjih Gorjah smo od Mojce, Tineta in Tristana dobili edino zunanjo pomoč v obliki spodbude, tople juhe in kave. In zadnji del se je lahko začel.

 

Pot skozi Radovno je enolična, pa še asfaltirana povrhu, ravna, rahlo navzgor. Krasna za ubijanje duha. Vsi smo bili že načeti, kilometri in višinci so že naredili svoje. Na koncu se pot odcepi proti Krmi in tu se zaključni del šele dobro začne. Tu smo se kot ekipa razšli. Nekako je bil vsak zase, vsak s svojim tempom, svojimi krizami, vsak zase je grizel, tekel bolj z glavo kot nogami in se prepričeval, da se sedaj pa res ni vredno ustaviti in obupati, da je samo še malo. Vsak je zase preračunaval, koliko se mora še povzpeti, koliko časa je še ostalo, se spraševal, ali mu bo uspelo stati na vrhu, je sploh varno, da gre na vrh? Kljub izčrpanosti, krčem in gneči na poti na vrh, s čimer smo se vsi po malem ukvarjali, nam je štirim uspelo do Aljaževega stolpa priti v manj kot 24 urah. Edino Matjažu se je ura ustavila nekaj minut kasneje, a je že napovedal popravni izpit. Seveda se je bilo treba še varno spustiti v dolino in verjemite, da nobenemu ni bilo ravno v užitek še enkrat prehoditi dobrih deset kilometrov skal in šodra doline Krme.

 

Kaj reči po nekaj prespanih nočeh in strnjenih vtisih, ki so jih trije očaki pustili v nas? Utrujenost mine, izkušnja ostane. Ali kot pravi Šerki: »Mlad moraš trpeti, da si star navajen.« Noro in nepozabno, vredno vsakega pretečenega kilometra za trening, vredno neprespane noči, vredno utrujenosti naslednji dan. Da smo se sploh podali na takšno pot, prestali vse ovire na poti, da smo vse skupaj odnesli praktično brez poškodb (praske od trnja in opekline od kopriv ne štejejo) in v enem kosu je danost.

Pomembna pa je predvsem odločitev, da poskusiš še kaj več, če gre dlje in višje. In hvaležnost za trdnost, ki jo s tem pridobiš. Vztrajati v težkih okoliščinah in ne obupati. S temi spoznanji in izkušnjami je vsakdanjik lažji.

Tadej Trobevšek
Fotografije: Boštjan, Dušan, Primož, Matjaž in Tadej