V ponedeljek, 19. novembra, je za vedno zaspal Branko Novak …
Pisal se je november 2007, ko sem v pisarni sveta KS Perovo vodila uradne ure za krajane. V prostore sveta KS je takrat vstopil meni dotlej nepoznani Branko Novak. Ponudil je brezplačno (ljubiteljsko) izdelavo spletne strani za svet KS Perovo. Njegovo ponudbo sem odprtega srca sprejela in še istega dne sva si pisala po elektronski pošti. Ni trajalo dolgo, ko je svet KS Perovo po Brankovi zaslugi, kot prej že ničkoliko drugih Kamničanov in kamniških organizacij, našel svoje mesto v spletnem svetu. Odtlej Perovo Branka ni izpustilo …
Branko Novak (18. 1. 1938 – 19. 11. 2018)
Branko je aktivno sodeloval s svetom KS Perovo, nepogrešljiv je bil zlasti pri reševanju okoljske problematike. Bil je njen izjemen poznavalec in hkrati velik borec za življenje krajanov Perovega in Kamnika v zdravem, čistem okolju, zlasti v okolju brez nizkofrekvenčnega hrupa. Nikoli ni odklonil pomoči članom sveta KS pri reševanju drugih, tekočih zadev. Z njegovo nesebično podporo in preudarnostjo je svet KS Perovo izpeljal veliko projektov. Sama sem ga v času mojega dela v svetu KS vedno štela za osmega, nepogrešljivega člana, vem pa, da nikoli tudi kasnejšim svetom KS Perovo pri delu, kolikor so ga ti potrebovali, pomoči ni odklonil …
Branko je bil član Športnega kulturnega društva Dober dan, Perovo. Ko se je oblikovalo prvo perovsko glasilo in vsa naslednja, Branko ni manjkal. Bil je urednik spletnega Perovskega lista, sodeloval pa je tudi kot pisec in bil avtor več fotografij. Bil je del največje perovske prireditve Perovanje in več drugih perovskih dogodkov; simpozija, odkritja spominske plošče Francetu Lombergarju, ustvarjalnih in drugih delavnic, srečanj s sokrajani… Bil je njihov fotograf, skrbel je za medijsko objavo … Brez Branka si perovskih dogodkov nismo znali predstavljati. In vse to je Branko počel tudi po tem, ko mu je bolezen pred petimi leti vzela polovico vida, vztrajal pa je še po letošnji pomladi, ko je izvedel za svojo še hujšo bolezen … Bil je neverjeten, občudovanja vreden človek!
Četudi je bil njegov svet računalnik ob dobrem jazzu, je rad zahajal v perovsko družbo. Dobro se je počutil z nami. In radi smo mu prisluhnili. Živo se spomnim njegovega pripovedovanja o otroštvu, ki ga je preživel v Kamniku, rojen je bil v hiši nekdanje pekarije Možinovih, o gimnazijskih letih, kjer ni mogel mimo prof. Zike in fotografiranja v narodnih nošah, pa o plavanju, ki mu je pomagalo zrasti, o radioamaterstvu, o študijskih letih, ki jih je preživel s svojim precej starejšim kasnejšim šefom Bergantom, o srečanjih z nekdanjimi sodelavci iz »Induplatija«, o svojih prijateljih in znancih, s katerimi se je kot Bako dobival v Šutenskem Paradisu, o hčerki, s katero je ponosen sodeloval pri oblikovanju spletišč, o vrtoljubcih in svojih maslenicah, pri čemer je eno teh lepih trajnic iz družine lilijevk kot njihov žlahtnitelj poimenoval Kamnik, drugo Perovo … Le redkokdaj, in še takrat v žalostnem tonu, pa je Branko spregovoril o svoji vlogi v času slovenskega osamosvajanja, o Demosu, Zelenih Kamnika ter nasploh o svoji lokalni in državni politični življenjski poti.
Perovčani smo Branka globoko spoštovali in cenili. Ob zavedanju, kaj vse dobrega je naredil za Kamnik, Perovo in tudi Slovenijo, smo ga zato v letu 2011 predlagali za zlatega občinskega nagrajenca. In vse to brez njegovega vedenja. Še kako dobro smo se namreč zavedali, da bi sicer skromen in preprost, ne želeč biti v ospredju in del ceremonij, temu nasprotoval. Ob podelitvi priznanja je bil vesel in vidno srečen!
Branko za Perovčane ni bil le človek z zlatim Maistrovim kipcem. Bil je zlat človek. Človek z veliko začetnico. Človek, ki je znal prisluhniti, človek, ki je čutil sočloveka in mu pomagal, človek, ki je znal bodriti, potolažiti, pomiriti, človek, ki je bil moder, iskren, deloven in pošten. Človek, ki ga bo Perovo neizmerno pogrešalo.
Branko, hvala za vse, kar Ste storili za Kamnik, Perovo, Kamničane, Perovčane/Perovljane in Slovenijo!
Katja Bandelj
