Navček je žalostno zapel svojo pesem iz lin nad vasjo, skovik v gozdu nad Malo Ravnjo se je oglasil in solze so stopile v oči vseh na domačiji pri Nacetu…
Krave v hlevu so žalostno mukale in nebogljeni teliček je ostal brez glasu, kuža pa je žalostno cvilil, skorajda da jokal… Žalosti glas se je širil ko siva jesenska megla od ušes do ušes, od hiše do hiše in skoro bi človek rekel, da se moti… A ko so se navčku pridružili ostali zvonovi v zemeljsko slovo človeku, ki ni bil samo Janez, ampak je bil Človek z velikimi črkami zapisan…
Dovoli Janez, da ti rečem hvala za vse, kar si v življenju naredil za nas, za majhnega človeka, človeka odrinjenega na rob, človeka, po katerega delu se meri zaostalost družbe – za slovenskega kmeta. In to zahvalo bi ti zdaj, v tem trenutku slovesa, izrekel v imenu vseh nas in tudi v svojem imenu, saj sva se poznala skoro pol stoletja.
Na Malo Ravan te je prinesla ljubezen do domače grude leta 1973, prej pa si bil voznik gozdarskega kamiona. S tvojo Stanko sta prevzela dom in skrb za ostarela človeka ter si ustvarila lepo in srečno družino ter sodobno kmetijo, ki ti jo je marsikdo zavidal. Življenje so vama osrečila pridna, marljiva, poštena in delovna dekleta, ki so pripeljala k hiši dobre zete in porodile srčne, delovne vnuke, jesen življenja pa so vama polepšali pravnuki, ki so postali biseri tvojega srca.
Janez, tvoja modrost, ki je izvirala iz poštenega dela in le-tega si vsako jutro začel z mislijo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh!« in končal z večerno prošnjo: »Brani nas kot svojo last in posest!« si postal v kraju, dolini in tudi občini spoštovana oseba.
Gasilci, krajevna skupnost, skupščina občine, svet GG, Kmetijska Kooperacija in HKS so te želele imeti v svoji sredi.
V trenutku prebujanja slovenske pomladi s SKZ, pod taktirko očeta slovenskega naroda Ivana Omana, si bil ustanovni član le-te in ji bil zvest vse do konca svojih dni.
Janez, dovoli, da spomnim mlajše na nekatere dosežke, ki si jih naredil s svojimi, res pravimi prijatelji, ki so imeli moč odločanja v dobro nas vseh, a dobro vem, da ti ni nikoli nihče rekel hvala:
- Blagovne rezerve v živem na slovenskih kmetijah okrog leta 1980
- Mlečne proge v občini Kamnik
- Telefonija
- Asfalt preko Kozjaka
- …
Janez, hvala lepa in počivaj v miru!
Jože Romšak
