Intervju: Dušan Letnar – fotograf s taborniško dušo

Dušan Letnar; Kamničan, ki je poleg neštetih drugih priznanj in zasluženih titul tudi prejemnik bronastega priznanja Občine Kamnik, podeljenega, kot piše, v znak spoštovanja in v zahvalo  za večdesetletno delo na področju taborništva, športa, kulture in dela z mladimi.

Tabornik, kronist, lokostrelec, fotograf, mentor. Vse to in mnogo več. Na prvem mestu človek, ki je svoje znanje, vedenje, izkušnje, svoj čas, in preteklo delo, vedno pripravljen deliti z drugimi. Srčen, energičen, iskalec novih in drugačnih poti in sredstev, ko to zahteva »višje dobro«.

Kot takšnega sem ga spoznala zdaj skoraj desetletje nazaj. Človek, vreden prav posebne zgodbe. Zato je v prostorih Foto klub Kamnik, kjer v zadnjih letih času največ ustvarja in deluje, skupaj pa so tam delujoči fotografi ne davno tega praznovali že 20. obletnico, nastal ta pogovor.

»Dušan,« začnem z uvodom in nadaljujem z vprašanjem, skoraj prepričana  v  potrditev: »povej, ti si Kamničan?«
»Tako je. Mekinjčan,«
V glasu zaznam kanček ponosa.

»Rojen Mekinjčan?«
»Rojen na Cankarjevi,«

»Doma?!«
»Doma, prav zares! Sem prvorojenec, in sem bil rojen doma. Brat in dve sestri, ti so bili rojeni pa že v bolnici.
Rojen sem bil prav na božič. Maša je bila ob šestih, jaz sem bil rojen deset čez šest, in ko se je oče vrnil domov, so imeli doma Jezuščka. Pravega, živega!«

»Mi zaupaš, s čim se je ta Jezušček, ko je malce porasel, najraje igral? Kaj si najraje počel? Kdo ti je delal družbo?«
»Mravlje. Z njimi sem se igral. Opazoval sem jih! Mravlje, čebele…Gledal sem, kako čebele vlačijo trote iz panja, kar za krila, pa jih vržejo s police.
Ker oni pač so tam le zato, da oplodijo matico. Ko je to enkrat storjeno, je njihova funkcija opravljena, in hrano le še »kradejo« čebelam delavkam. Mravljam sem delal pa potke iz slamic. V kozarec? Ne, to jih jih nisem nikoli zapiral.

Mamin oče je bil vrtnar, in jaz sem prebil cele dneve na vrtu. Delalo se je od jutra do večera, ogromno časa sem prebil tam. V rastlinjaku je bil tudi bazenček, in v njem so bile žabe, rege. Z največjim zanimanjem sem jih opazoval, kako spretno so plezale s svojim nožicami, »prilepljene« na steklo rastlinjaka. Potem so bile tam mimoze, ki so ob dotiku »zaprle«, skrile svoje male pahljačaste liste…

Igral se pa nisem sam, družbo mi je delal sosedov fantič.«

»Praviš, da te na vajino druženje veže eden najhujših spominov…« Dušanov izjemni čut za pravičnost v tem trenutku pride na plano:
» Res je, tega nikdar ne bom pozabil! On je s 37,2 stopinjami vročine lahko ostal doma in mu ni bilo treba v šolo, jaz s 37,5 sem pa moral! To res ni bilo pošteno. Rad sem hodil v šolo, merila pa bi vendar morala biti za vse enaka!«

»Slikaš pa ne toliko narave? Rajši ljudi?«
Tu me Dušan hitro popravi.

»Fotografiraš! Slikajo – pač – slikarji. Tudi sami smo bili že popravljeni, pa predajamo znanje naprej.«
»Povsem na mestu,« se nasmehnem.

In nadaljuje…

»Že v osnovni šoli sem si kupil fotoaparat in sem fotografiral člane družine, ovekovečil družinske dogodke. Kupil sem si povečevalnik, sam razvijal fotografije…Bil sem čisti samouk. Težko sem bil zadovoljen s fotografijo, vedno je bilo več papirja pod mizo, kot uspelih fotografij v albumu.

Delal sem s presledki. Pol leta sem fotografiral, pa tri leta ne, potem spet, pa spet ne…

Potem smo sva se pa nekega dne s kolegom pri tabornikih zmenila, da bomo dogodke dokumentirali, pa sem pri tem ostal sam, niti fotoaparata nismo kupili. Zato sem se odločil, da to naredim sam. Naši predhodniki, Mojca-Drčar Murko, Malešič, Pollak, Golob, so bili naši predhodniki, sami gimnazijci. Oni so imeli vse to lepo dokumentirano in urejeno, mi pa tega ne bi imeli?

Tako sem to prevzel v svoje roke. Zveza tabornikov Slovenije je razpisala natečaj za najlepše urejen arhiv. Odločili smo se, da bomo sodelovali.

In tako smo predlansko leto, ko so taborniki praznovali svojih 60 let, pregledovali arhiv in našli (zdaj) našo predsednico, Natašo Pirc-Musar, ki je dobila na Zlati puščici – to je bilo taborniško tekmovanje v streljanju z lokom, takrat edino tovrstno za kategorijo Mladi do 13 let – nagrado za osvojeno prvo mesto.

To smo potem objavili na naši strani FB profila. Nataša je objavo videla in se nam zanjo lepo zahvalila.

Najbolj zanimivo je, da smo mislili, da je arhiv izgubljen, pa si je le nekdo izposodil fascikel; kar je bilo v njem, pa je v resnici ostalo.«

Kako so ti ob tem takrat oddahnili, ne povedo le besede, govorijo oči.

»Kot praviš, pa si s fotografijo začel že v dokaj rosnih letih?«
»V bistvu je fotografiral že moj stric. Posnel je kakšno fotografijo družine, tudi kakšno poroko je ujel na posnetek…Osnove sem tako prejel od njega, potem pa z zanimanjem iskal znanje drugod. Prebral sem mnogo literature o tem.

Po 40 letih, ko se je v Kamniku ustanovil fotografski klub ( Foto klub Kamnik, v nadaljevanju FKK), sem se pridružil njim.«

»Si bil torej eden ustanoviteljev kluba?«
»Ne, ne… Ustanovili so ga gimnazijci. Fotoklub Mavrica je imel na tistega davnega leta na gimnaziji tečaj. Nekateri dijaki so se ga udeležili in se po opravljenem tečaju včlanili v klub. Leta 2004, ko so digitalne kamere postale cenovno dosegljive, so se nekateri mladi navdušili nad digitalno fotografijo, v Mavrici pa tega niso ravno vzpodbujali. Niti niso fotografirali črno-belo, pač pa na diase, ki so bili takrat moderni. Bili pa niso ravno poceni, digitalna fotografija pa!

In tako so se mladi, navdušeni nad digitalno fotografijo, odločili in ločili od Mavrice ter ustanovili svoj klub, Foto klub Kamnik. Ustanovila ga je Ana (op. a. Stanovnik Perčič), ki je takrat delala v Domu kulture Kamnik. Rok in Goran (op. a. Rok Kosec, Goran Završnik) sta pomagala pri ustanovitvi, začetki pa so se odvili v mali sobici, ki nam jo je v uporabo odstopila takrat še Matična knjižnica Kamnik.

Dva meseca po ustanovitvi je bila podelitev nagrad za najboljše športnike Občine Kamnik. Takrat sem bil predsednik Lokostrelskega kluba Kamnik, šel sem pogledat in »pofotkat« dogodek. Tam sem izvedel za novoustanovljeni klub in da imajo prav po prireditvi sestanek. Prišel sem, pa me niso najlepše gledali. »Kar eden« je priletel na sestanek! Seveda, bili so sami (med seboj) poznani, dokaj zaprta družba. Društvo je vendar vsem odprta združba, ne le krog izbranih!

In sem se včlanil. Na začetku niti nisem bil preveč aktiven. Nekje vmes, ko je klub zašel v krizo, pa sem pomagal poprijeti tudi za vajeti in bolj aktivno nadaljeval kariero.«

»Dušan-mentor mladim?«
Že v taborniških letih sem bil vodnik, pri lokostrelcih sem opravil vse kvalifikacije za trenerja, pol leta sem zato celo obiskoval Fakulteto za šport. Tu (v prostorih FKK) sem se pa redno udeleževal fotografskih delavnic, kjer sem pridobil veliko potrebnega, novega znanja. Bolj kot digitalna, me je sicer zanimala analogna fotografija.

Tako sem sprva začel voditi tečaje za člane kluba. Ugotovil sem, da prisotne tečajnike analogna fotografija niti ne zanima preveč, prejeto so vzeli le kot informacijo, ne da bi znanje uporabili.

Zato sem se povezal s Kotlovnico (op.a. MC Kotlovnica), in smo skupaj organizirali tečaj za študente. Tako smo v naše vrste privabili tiste, ki jih to res zanima. Vajeni so delati zapiske, ker jim je to že nekoliko poznano, hitro in z zanimanjem dojamejo, sprašujejo, raziskujejo…

Tako imamo običajno tam nekako na dve leti delavnico. Ta traja dva meseca, na koncu delamo še v Klubu toliko časa, da za zaključek organiziramo še razstavo.

Zaradi lažjega dela, da se lahko vsakomur posebej posvetim, kadar je treba, pride le pet do šest študentov.  V temnici sicer načeloma delata lahko dva hkrati, pa je lažje, če eden.«

»Si  tabornik, lokostrelec, fotograf, fotokronist…tako pravijo zapisi v medijih.  Bi kaj posebej izpostavil? Od tabornikov si prišel k lokostrelcem ali?…«
»Ne, ne. Lokostrelski klub smo ustanovili taborniki. Zgodilo se je, da smo za lokostrelskih opremo zapravili že več denarja, kot za taborjenja, pa smo se odločili, da gre to »na svoje«.

In tako…sem sicer še vedno tabornik, pri lokostrelcih pa sem vse fotodokumentiral. Nekaterim staršem to ni bilo povšeči, nekateri starši so, v nasprotju z dotedanjo doktrino, skrbeli le za svoje otroke, ne za vse ostale, skupaj…in to mi ni bilo več všeč. Odločil sem se, da jim prepustim vodenje, naj gre(do) svojo pot dalje.«

»…In si se odločil, naj gredo »po svoje«,« pripomnim.
»Tako. Še vedno jih spremljam »od daleč«, spremljam njihove rezultate. In to je to.
Zdaj so pač drugi časi.«

»Kakšna je glavna razlika, bi rekel, med »nekdaj« in »zdaj«?«
»Eh… Včasih se je delalo s srcem, tudi mi, funkcionarji, zdaj pa…

Za denar, a ne?…

Žalostno, nekoliko razočarano  pogleda.
»Če ni denarja, se ne naredi prav nič…
Nekateri pa trenirajo in delajo za denar, pa to – prvo- delajo tudi s srcem. Tudi taki so še.«

Ob tem se nasmehne, z upanjem v očeh.

»Pa pri fotografiji, se to pozna?« Tu Dušan vzneseno poskoči:
»O, ne, tu ne! To se dogaja le pri športu! Pri nas smo sami prostovoljci. Vodstvo, mentorji…vsi delamo zastonj. Kdor želi s fotografijo zaslužiti, izstopi iz kluba in storitev lahko ponudi kot tržno. To pa!«

»Si mentor mnogim, zdaj predvsem mladim fotografom. Ogromno jih naučiš. Se zgodi tudi obratno?«
»O, ja, velikokrat! Ogromno me naučijo. Še posebno na tečajih, ki jih vodimo skupaj s Kotlovnico. Tam že vedo, kaj naj vprašajo.

Kdaj pa kdaj se zgodi, da kakšno stvar  prezrem, ker se mi ne zdi pomembna, pa zanje je.

Tako se večkrat zgodi, da moram tudi sam poiskati, »poguglam«, raziščem, se pripravim, da odgovorim, in to je to! Nevede me vzpodbujajo, da se tudi sam trudim in učim.«

»Vzpodbuda prihaja s strokovnega vidika. Pa z življenjskega, na splošno? So te česa naučili?«
»O, ja… Da smo se zmožni spreminjati. Vedno. Dosledni so in držijo obljube, ti mladi. To mi je všeč. Sami brskajo za rešitvami, jih iščejo po strokovni literaturi, po spletu…Trudijo se. In šele, ko res ne gre dalje, me vprašajo. Če še jaz ne vem, iščemo naprej skupaj. TO je drugače, kot je bilo nekdaj. Včasih je bil profesor avtoriteta. On je odpredaval in to je bilo to.

Sam sem imel srečo, da je bilo včasih veliko kvalitetne strokovne literature v srbohrvaščini, v slovenskem jeziku je pač takrat ni bilo.Ogromno tega sem prebral, naštudiral. Če mi je kdo rekel, pojdi na srednjo fotografsko, kaj študirat, pa sem odgovoril, kaj bi, ko že vse vem. Danes vem, da nič ne vem. Ker se je fotografija v toliko razsežnostih že razvila in se še razvija, je preveč zame. Tako sem se osredotočil na dokumentarno-umetniško fotografijo.«

»Imaš mogoče idola v umetniških vodah? Morda spremljaš Arneta Hodaliča?«
»Ne… Sem ga, včasih. Zdaj mi, z improviziranimi studii v daljni naravi, ko v njih fotografira staroselce, idejno ni več blizu. Sem pa nekdaj obiskoval njegova predavanja, in moram reči, da je odličen podajalec znanja.

Tisti, ki je bil meni dosegljiv, vzornik v fotografiji, je bil Tošo Dabac, Zagrebčan. Njega sem imel »prečekiranega v nulo«. Po vojni so, prej tega nisem vedel, štirje fotografi ustanovili agencijo Magnum. Včasih so časopisi »fotke« uporabili in jih uporabljali neomejeno, oni so bili prvi, ki so fotografirali in jih zaščitene s svojim imenom prodali naprej, za enkratne objave. Nekaj se jih je potem odcepilo in ustanovili so agencijo z imenom Seven.

Naš član Jošt Franko, ki je bil takrat star 16 let, je posnel analogno fotografijo, za katero je prejel nagrado Slovenia Press Photo. Mislilo so, da je avtor starejši gospod, ki bo zdaj, zdaj odšel v zaslužen pokoj. Pa ni bil.«

Nagajivo me pogleda in popade naju smeh. Nadaljuje:
»Med drugim je za nagrado dobil tudi možnost mentorstva agencije Magnum, in tako so dve.leti spremljali njegove fotografije, v Ameriki je tako tudi razstavljal in se tam ogromno naučil. Lahko bi, verjetno, ostal tam, a se je odločil za bolj umetniško smer. Kar mu – očitno – zelo uspeva, saj je bil že dvakratni prejemnik Pulitzerjeve štipendije.

Pred kratkim, ko smo praznovali 20. obletnico Kluba, smo ugotovili, da jih je kar sedem od vseh članov dokončalo študij fotografije. In četudi so nekateri od njih šli drugam, celo v tujino, pomagajo. Če ne drugače, s koristnimi informacijami. Kot na primer to, kje dobiš cenejši papir za izdelavo fotografij.«

O Dušanu  ena njegovih fotografskih mentorirank, učenk, razstavljajoča in večkrat nagrajena fotografinja, pesnica, pevka, zdaj 20-letna študentka socialne pedagogike Pina Lenart Vengust, pove:

“Dušana poznam, odkar sem sama ravno začela vstopati v svet fotografije – in ni zanikati, da mi je vrata vanj in v njem nemalokrat odprl prav on. Zaupam mu kot mojstru, kar tudi je. Izjemen, srčen gospod (ki ga pogosto predstavim za drugega dedka), sicer vešč kritik, je zame že od začetka največji navijač, kateremu mi ni žal pokazati še tako neuspelega dela in ki bo vedno med prvimi, ki jih pokličem, ko se vrnem v domače kraje.

Dušan je vsekakor tudi ena najmočnejših in najtrdovratnejših gonilnih sil fotografske umetnosti v Kamniku. Da je tu bil, tu je in tu ostaja pričajo mnoge izmed njegovih dokumentarnih serij, ki nastajajo skozi desetletja, ob tem pa ohranjajo podobe, ki bi se jih do danes sicer le malokdo spomnil. Hvaležna sem mu za potrpežljivo, podporno in pogosto z glavo solate (naravnost iz vrta) opremljeno bdečo spremljavo na moji poti (ter priložnost, da sem lahko včasih tudi jaz del njegove).”

»Je morda od vseh vlog, ki si jih v življenju odigral in jih še (srčno) igraš, katera njih tebi najljubša?«
»Enkrat ena, drugič druga.«

»Tvoj najljubši spomin iz obdobja tabornikov?« Tu se sogovorniku usta razlezejo v nasmeh, oči se zasvetijo ob misli na…
»Uh, o tem bi lahko pisal zgodbe!«

»Zahteva poseben intervju?«
V smehu: »O, ja! Kdor ni bil tabornik, ta ne ve, kaj je mladost.

Najlepši spomin? Zagotovo kraja taborniške zastave. Tabor je bil kakšen kilometer stran od nas, to smo morali narediti ponoči, v temi. Brez baterije. Že samo priti do tja je bil izziv, potem smo tam ure ležali, opazovali, kje je zastava, kje straža… In naslednji dan smo jo, seveda, prinesli nazaj.

Sledil je odkup zastave. Toliko in toliko drv, vode…ali piškotov!«

»Bereš?«
»Berem. Od sobote do sobote se ravno prebijem skozi Sobotno prilogo.«

Smeh.

»Kakšen je tvoj življenjski moto? Ga priporočaš drugim?«
»Ne kompliciraj. Poenostavi. Povej odkrito, kaj ti ni všeč. Ne drži stvari v sebi. Nekoč mi je rekel starejši možakar: «Če drugemu ne želiš dobrega, mu tudi slabega ni treba.« Tega se držim.«

Res se.

»Dušan – lokostrelec?«
»Ja, najprej sem pač streljal, treniral. Potem sem postajal vedno boljši, stremiš za boljšim mestom, pa sem bil tretji, potem drugi, in si leto drugi, hočeš biti prvi…

In ko potem končno dosežeš prvo mesto, si najboljši in si šampion, in potem ni več izziva.

Ostane samo strah, da ti nekdo prevzame prvo mesto.

To ni bilo več zanimivo, zato sem se »vrgel« v organizacijo, postal predsednik kluba.

Smučarji so imeli Belo knjigo, mi Zlato. Vanjo smo zapisali cilje, eden njih je bil nastop našega člana na Olimpijadi. Nekdaj, ob ustanovitvi, so se temu našemu cilju nekateri posmehovali, zdaj ne več.

Na mladinski olimpijadi so bili že trije naši člani, članski prav tako. Krumpestar, Štrajhar in Ravnikar. Zadnji dvakrat.

Iz besed veje ponos. Upravičeno.

»Bi dodal še kaj?«

Smeh.

» Dost’ je bilo!«

O tabornikih, kot sva napovedala, pa več drugič.

Na (še) mnoge skupne, skupinske, »same«, a ne osamljene poti!

Z Dušanom Letnarjem se je pogovarjala: Kartini Djalil
Fotografije: Kartini Djalil, Dušan Letnar, osebni arhiv Dušana Letnarja, Kamnik.info