Intervju: “Žogarji smo vsi za enega, a tudi vsak za eno!”

Intervju z Janezom Žvokljem in Milanom Windschnurerjem.

Pisalo se je leto 1947, ko je Janez Žvokelj s skupino zanesenjakov v Kamniku pričel z organiziranim igranjem odbojke. Dve leti pozneje je v okviru Sindikalnega športnega društva Kamnik nastala ločena sekcija za odbojko, njen načelnik pa prav študent Janez Žvokelj. Veliko zaslug za razvoj kamniške odbojke ima tudi njegov prijatelj Milan Windschnurer, ki je z manjšimi prekinitvami Odbojkarski klub Kamnik vodil vse do osamosvojitve Slovenije. Preizkusil se je kot odbojkarski sodnik, vaditelj, trener mlajših selekcij in tudi članic, največji doprinos klubu pa je prinesel v vlogi funkcionarja.

Katera je vaša prva asociacija, ko pomislite na leto 1947?

Janez Žvokelj: Leta 1947 sem maturiral. Star sem bil 19 let. Po maturi sem se ponesrečil na Skuti in imel »najlepše« počitnice – nogo v mavcu. Z Neřimom, ki se je takrat poškodoval pri nogometu, sva hodila okoli. Jaz sem imel škorenjček na levi nogi, on pa na desni. Ne glede na to, da sem se poškodoval, sem šel tisto jesen še na Triglav.

Kako se spominjate tedanjih časov povojne Jugoslavije? Bi lahko potegnili vzporednice z današnjo Slovenijo?

Janez Žvokelj: Način udejstvovanja je bil povsem drugačen. Oče mi je rad rekel, da je največja vrednota to, da smo po vojni ostali živi. Če gledate iz tega stališča, potem je vse drugače. Po vojni smo se spet lahko vrnili v Kamnik in zame je bilo to nekaj posebnega. Vsa mladina se je morala nekam vključiti. Največ se nas je zbralo okrog športa, nekaj pa jih je bilo dejavnih v politiki.

Kako je odbojka pravzaprav zašla v Kamnik?

Janez Žvokelj: Odbojka je bila v Kamniku že dolga leta. Spomnim se, da je bila vsako leto med Sokoli in Orli prestižna odbojkarska tekma, torej pred drugo svetovno vojno. Orli so bili podobna organizacija kot Sokoli. Leta 1929 so bili razpuščeni in do leta 1935 ni bilo tekem. Telovadnica je bila skladišče. Za nekdanjo tovarno Eta, tam, kjer je danes Metalka, je bil zadaj en travnik in tam so naredili odbojkarsko igrišče. Drugače se je po vojni igralo na igrišču na sejmišču. Spominjam se zadnje tekme, ki je bila zadaj za starim kopališčem.

Zakaj ste se odločili ravno za odbojko? Ste se preizkusili še v kakšnem drugem športu?

Janez Žvokelj: Odbojke sem se naučil v Ljubljani med vojno pri sv. Jožefu in takoj po prihodu v Kamnik sem se vključil v šport. Ker sem nekaj odbojkarskega znanja že imel, sem verjetno zato imel veselje, da sem se takoj vključil v kamniško odbojko. Ukvarjal pa sem se tudi z drugimi športi, recimo z atletiko. Bil sem reprezentant Enotnosti. Tekel sem na 400 m, srednjemetraš sem bil. Bil sem na vseh študentskih igrah, pa tudi na zimskih študentskih igrah v teku na smučeh na Šar Planini. Tam sem se poškodoval in potem opustil atletiko. Zato imam na nekaterih fotografijah ščitnik kolena, s katerim sem dolgo igral.

Že zelo kmalu ste se odbojkarji udeležili prvega tekmovanja, prvenstva okraja Kamnik, ki je potekalo v Mengšu, in zmagali. Ste s to zmago dobili zagon, da ste z odbojko nadaljevali in jo zastavili še resneje?

Janez Žvokelj: Seveda. V Mengeš smo spravili dve moštvi. Mi smo zmagali, druga ekipa je bila četrta. Prav zanimivo, na proslavi ob 70. obletnici OK Kamnik sem ugotovil, da je bilo prisotnih toliko takratnih soigralcev, da bi lahko kar tam ponovno sestavil ekipo.

Kako so takrat izgledali vaši treningi? Ste vzeli igro zares ali bolj kot sprostitev in zabavo? Kako pogosto ste trenirali in kje?

Janez Žvokelj: Pravila smo že poznali. V Mengšu smo prvič imeli sojenje na tekmah. Treningov nismo imeli organiziranih. Kar tako smo igrali. Šele kasneje smo začeli vaditi posamezne elemente, recimo samo podaje in samo tolčenje, pa blok.

Milan Windschnurer: Prve treninge smo imeli v telovadnici za kavarno. Mreža je bila kakšnih pet metrov pred steno in tako smo lahko tolkli samo v eno stran. Poleti smo igrali zunaj, kasneje pa v telovadnici v šoli.

Se spominjate preostalih članov tiste prve ekipe, s katero ste tekmovali? Ste z njimi ohranili vezi?

Janez Žvokelj: Z vsemi smo v stiku, vseskozi smo ostali prijatelji. Z Dušanom Slatinškom, obema Steletoma, z Ivanom Kordašem. Dostikrat sem videl zdaj že pokojnega Jakopca.

Milan Windschnurer: Ne morem vam povedati, koliko prijateljstev smo navezali zaradi odbojke. In to ne samo med Kamničani, tudi drugje, po celi Sloveniji. Recimo na vaditeljskem tečaju v Ribnem pri Bledu sem se spoprijateljil z mnogimi. Takrat nas je na tečaju vodil prof. Miloš Kosec, pa Bruno Thlaer, kasneje je bil predsednik OZS, Dušan Prešeren je bil tam, legenda jeseniške odbojke,  Vlado Škerbinjek, kasnejši državni reprezentant, vsi smo bili takšni prijatelji.

Bi rekli, da je kdo izmed njih igralsko prav posebej izstopal?

Janez Žvokelj: Jernej Stele je že malo izstopal.

Milan Windschnurer: Leta 1950 je bila na pobudo Odbojkarske zveze narejena prva anketa med igralci. Najboljši je bil Jernej Stele, drugi je bil Janez Stele, tretji pa Janez Žvokelj.

Janez Žvokelj: Leta 1949 sta šla dva naša – Dušan Slatinšek in Janez Stele – na tečaj odbojke, ki ga je vodila Odbojkarska zveza, v Slovenj Gradec. Ostali smo se jima pridružili na kvalifikacijskem turnirju za prvo slovensko ligo, ki smo ga sicer izgubili.

Milan Windschnurer: Ampak ker se je  ljubljanski član 1. SOL »Borec« združil z Enotnostjo, odstopil pa še Rudar iz Idrije, smo se kljub temu, da se na turnirju nismo kvalificirali, naknadno zaradi odpovedi teh dveh ekip uvrstili v prvo ligo. Jeseni, mislim, da novembra 1949, smo igrali kot povabljeni član prve lige. Med sedmimi ekipami smo Kamničani zasedli peto mesto. Drugo leto je bil kvalifikacijski turnir v Mariboru, takrat so pa vse »nažgali« – mene ni bilo – in so prišli redno v prvo slovensko ligo.

Janez Žvokelj: Leta 1950 smo začeli tudi z mladinskima ekipama, ki sem ju vodil jaz. Pravzaprav sem bil takrat v Beogradu na študentskih igrah in sem na Jesenice, kjer je potekal turnir, prišel šele zadnji dan. Takrat so bili oboji tretji v Sloveniji. Leta 1951 pa smo imeli mladinsko slovensko prvenstvo že pri nas v Kamniku.

Kakšno opremo ste imeli takrat na voljo? Kako je izgledalo takratno igrišče?

Janez Žvokelj: Telovadnice so bile grajene po šolskih gabaritih in v njih žoga ni bila doma. Imeli pa smo srečo. Pozimi smo lahko igrali v telovadnici. V primerjavi z drugimi klubi smo imeli to prednost. Vsako soboto, ko smo se vračali iz Ljubljane, kjer smo študirali, nam je hišnik odprl telovadnico in smo lahko zvečer trenirali. Tako da smo bili spomladi že bolj ali manj uigrani, medtem ko so drugi klubi, ki te možnosti niso imeli, šele pričeli s treningi.

Kako se je skozi leta spreminjala odbojka? Verjetno s tisto vašo odbojko današnja nima več veliko skupnega. Tudi pravila so bila drugačna.

Janez Žvokelj: Tako zelo se ni spremenila. V sami igri se je spremenilo to, da smo morali vse žoge loviti na prste in so nam piskali, če smo jih ujeli spodaj. Zdaj pa je ravno obratno, žoge so nošene, če jih loviš zgoraj.

Milan Windschnurer: Bagra še nismo poznali.

Janez Žvokelj: Menjava je bila samo ena, lahko si zamenjal recimo samo enega poškodovanega igralca. Ob koncu mojega igranja smo tudi že servirali čez glavo. Štetje je bilo tudi drugačno.

Milan Windschnurer: Ja, do 15 smo se šli in na tri dobljene nize. Stran, ki je servirala, je ob svoji napaki samo izgubila servis, nasprotnik pa zato še ni dobil točke.

Janez Žvokelj: Zanimanje za odbojko se je po mojem mnenju pričelo po olimpijskih igrah v Münchnu. Posnetek odbojke so dali ponoči, a gledanost je bila velika in ugotovili so, da je odbojka postala atraktivna. Kmalu so tudi na račun televizije – pet setov se je lahko zelo vleklo, ker smo že takrat igrali na dve točki razlike – spremenili štetje.

Glede na igro, ste se igralci takrat pogosto poškodovali ali ne?

Janez Žvokelj: Ja, poškodbe so bile pogoste, to pa zato, ker so bili tereni med seboj tako različni. Spomnim se ene poškodbe, ko smo igrali proti Radovljici in za Radovljico je igral kasnejši primarij in kirurg Ludvik Ravnik. On je takrat zaradi neravnega terena nerodno stopil in si spahnil koleno. Igrali smo na vsakem terenu, tudi, če je bilo vlažno. Trava, peščena igrišča, ugaski. Rdeč leš se je pojavil dosti kasneje. Najbolj zoprno je bilo igrati v slabem vremenu. Igrali smo spomladi in jeseni, to je bilo drugače kot sedaj. Spomladi se je liga začela in jeseni nehala. Žoge so bile usnjene. Ko se je malo navlažilo, je žoga postala težka.

Milan Windschnurer: Vse te žoge so bile na dušo, to pomeni, da so okrog usnjenega oboda imele notri še zračnico. In ta zračnica je imela »cucelj« zvezan z vrvico, zato je bila žoga tam izbočena. Šele kasneje so iznašli takšen ventil, da je bila žoga ravna in celo z umetnega usnja.

Janez Žvokelj: Pa še nekaj je bilo. Žogam so vedno popokali šivi. V Kamniku smo imeli srečo, da smo imeli prijatelja, ki je igral odbojko, bil pa je tudi čevljar. Pogačarjev Bojan je bil to. On nam je vedno servisiral žoge. Svak Toma Žargaja, to je bilo decembra 1951, nam je poslal ameriško žogo z v obod vgrajenim ventilčkom. Zgodilo se nam je, da Mežičani niso želeli igrati z nami, ker te žoge niso poznali in so bili prepričani, da je bila to za nas prevelika prednost.

Milan Windschnurer: Ja, to je bila prva plastična žoga v Kamniku. Bela. Druge so bile večinoma rjave, usnjene pač. Lepa, krasna je bila.

Janez, dajva se malo poigrati. Če bi bili v letih kot so danes naši člani in z znanjem, ki ste ga takrat imeli vi, kakšen izid bi napovedali?

Janez Žvokelj: Nadigrali bi nas v skoku. Mi smo premalo trenirali skok, pa tudi po postavi so po 10 cm višji od našega povprečja. Jaz sem velik 182 cm in sem veljal za velikega. Trudili smo se skočiti visoko, ampak če zdaj pogledaš, kako jih nese gor, da je veselje.

Ste imeli tako močne udarce?

Janez Žvokelj: Poskušali smo.

Milan Windschnurer: Nekateri nič slabše.

Janez Žvokelj: Kamničani smo tolkli direktno, zato so nam rekli bratje sekira. Poklopa še ni bilo. Danes je vse poklopljeno, zarotirano. Saj so nas učili, ampak nekateri se niso nikoli naučili.

Milan Windschnurer: Recimo Neje (op. Jernej Stele) je imel udarec, da te je kar prestavilo, a povsem brez poklopa.

Janez Žvokelj: Bratje sekira smo nastali leta 1950, ko smo igrali na študentskih igrah v Ljubljani za študentsko reprezentanco. Trenirali smo v Valdoltri in takrat nam je Kosec rekel bratje sekira in tako je ostalo.

Kako so takrat ljudje gledali na vas odbojkarje? Ste imeli podporo Kamničanov? Koliko gledalcev je prihajalo takrat na tekme? So glasno navijali?

Janez Žvokelj: Uf, nam so zavidali publiko. Hodilo nas je gledati 50, 60 ljudi, največ pa 400. Cel breg proti Starem gradu je bil poln in vse okrog igrišča. Imeli smo stalno publiko, ker smo imeli močno reklamo.

Janez, vas je pot zanesla celo v tujino.

Janez Žvokelj: Najprej sem iz Kamnika šel na Ravne zaradi službe in tam igral za Fužinarja. Kot inženir metalurgije sem šel delat na inštitut v Francijo, tudi tam pa sem tri leta igral odbojko. Lepe spomine imam na to obdobje. Igrali smo v Parizu in njegovi okolici. V določenih predelih so bile telovadnice krasne, to je bilo tam, kjer je bila komunistična prevlada, v določenih pa zelo zanemarjene. Na tleh ni bilo parketa, ampak je bil tartan. Imenitno je bilo igrati na tem.

Ste si tedaj predstavljali, da bo šport postal tako profesionalen? Predvsem imamo v mislih kamniško odbojko, kjer ta živi že 70 let. Vam je kdaj prišlo na misel, da bi lahko od igranja odbojke živeli?

Janez Žvokelj: Ne, niti slučajno. Mi smo celo plačali, da smo igrali. Copate smo sami kupili. Bili smo veseli, če smo dobili nakaznico, ki se je ni dalo dobiti kar tako. Klub je dobil toliko in toliko nakaznic za recimo copate, večkrat niti ne za vse.

Milan Windschnurer: Za denar nisi dobil nič, vse je bilo racionirano.

Janez Žvokelj: Brez nakaznice se niti ni ničesar dobilo, če pa že, je bilo za nas predrago in kot tako nedosegljivo. Pa še kaznivo je bilo. Z nakaznico pa je bilo sorazmerno ugodno, tako da smo si lahko to nabavili. Dresov pa še dolgo nismo imeli. Marsikdo je bil bos, pa smo vseeno vsi igrali.

Milan Windschnurer: Pa še najbolj luštno je bilo.

Janez, leta 1949 ste postali načelnik Odbojkarske sekcije v okviru novoustanovljenega Sindikalnega športnega društva Kamnik. Dandanes bi temu rekli, da ste postali prvi predsednik kluba. Katere so bile največje prepreke, ki ste jih kot sekcija morali takrat prebroditi?

Janez Žvokelj: Takrat funkcije predsednika ni bilo, bil sem načelnik. To so bili drugačni časi in drugačne težave. Večinoma so trenirale mlajše selekcije, ker so starejši igralci po večni šli v brigade. Preglavice so nam delale tudi žoge, ker smo jih na peščenem igrišču zelo hitro zbili. Naša sekcija lastnih finančnih sredstev ni imela, vse rekvizite nam je financiralo športno društvo.

Kaj bi rekli, da je bil vaš največji uspeh v OK Kamnik?

Janez Žvokelj: Enkrat smo bili prvaki v prvi slovenski ligi, to je bil po mojem mnenju največji uspeh. To je bilo leta 1953, pred vstopom v hrvaško-slovensko ligo.

Milan Windschnurer: Prvaki 1. SOL, v obdobju do 1991, so bili Kamničani tudi še leta 1972, ko so se uvrstili  v vsedržavno – takrat jugoslovansko – II. zvezno ligo, kar jim je uspelo ponovno tudi leta 1979 in 1988, in igrali v njej vse do razpada Jugoslavije 1991. V II. ZOL so Kamničani dosegli svoj najvišji domet  1980/81 s tretjim mestom v zahodni skupini te štiridelne II. zvezne (državne) lige.

Milan, kmalu po vojni ste se včlanili v TVD Kamnik (telesnovzgojno društvo), kjer ste predvsem igrali odbojko. A ne le to, gojili ste tudi atletiko (tek na 100 m) in plavanje. Šport vam je bil očitno res blizu. V katerem ste najbolj uživali? Je bila to odbojka ali ne?

Milan Windschnurer: Ja. Predvsem zaradi druščine, zaradi prijateljev. Deset nas je bilo v Kamniku in smo bili vedno skupaj. Najbolj intenzivno sem s športom sicer začel v smučanju, tudi kot organizator.

Janez Žvokelj: Janez Matjašič, kasneje je bil profesor biologije, akademik, je za nas odbojkarje rekel »žogarji so vsi za enega, ampak tudi vsi za eno«. To morate povedati. Dejansko smo bili druščina, čeprav različni.

Milan Windschnurer: Od začetka sem zelo veliko smučal. Tudi organizacijsko sem najbolj intenzivno delal v smučanju, ravno pri Janezovem očetu, ki je bil načelnik smučarske sekcije pri SŠD Kamnik. Včasih sem delal tudi po celo noč, npr. pred skakalnimi tekmami. Ampak to našo druščino, predvsem po zaslugi Žvoklja in Steletov, je zaneslo predvsem v odbojko, pa tudi v alpsko smučanje. Po vojni nas je za odbojko navdušil pater Heybal, brat znamenite operne pevke. On nas je enkrat po vojni peljal na travnik. Vzel je šest prekel, jih zvezal po tri in tri, in mrežo, ki so jo imeli za živino vozit, da ni kam ušla, je napel in nam pokazal prvo abecedo odbojke. To je bilo leta 1945. Spomnim se, da je bil to moj prvi stik z odbojko.

Ko se je nato ustanovilo Sindikalno športno društvo Kamnik, ste v njem začeli tudi aktivno delati, kot funkcionar in seveda aktiven športnik, ne samo v odbojki, tudi v atletiki, tenisu, plavanju in vaterpolu in zlasti pri smučanju. Bili ste zares vsestranski.

Milan Windschnurer: Veste, že po naravi sem takšen, že kot otrok sem bil, da vse, kar sem videl, sem hotel tudi organizirati, to imam v genih. Ko je Janez organiziral odbojkarsko sekcijo, sem bil jaz že tajnik celotnega društva. Pa tenis sem igral pod Cekinovim gradom. Zelo rad sem ga igral, a je naporen, jaz pa imam astmo in nisem zmogel. Boljši kot športnik sem bil organizator.

Leta 1950 ste postali tajnik celotnega SŠD Kamnika in pomagali Tonetu Cerarju organizirati in voditi gradnjo novega Športnega kopališča v Kamniku in vzporedno tudi novega Športnega stadiona pod Mekinjami. Kasneje ste organizirali in vodili gradnjo odbojkarskih igrišč pri kopališču, pomagali pa ste tudi pri izgradnji sosednih teniških igrišč.

Milan Windschnurer: Včasih je bil 50-metrski bazen struga Nevljice. Naprej od tam je tekla Nevljica ob tuhinjski cesti. Zaradi poplav so ji pred vojno spremenili strugo. Že pred vojno je občinska oblast začela graditi betonski bazen, severno steno so že postavili. Ko so Nemci vdrli, se je gradnja ustavila. Po vojni je Cererjev Tone, ki je bil plavalec mednarodnega kova – bil je tretji v Evropi v prsnem plavanju – začel organizirati gradnjo bazena. Jaz sem bil kot član SŠD Kamnik – decembra 1948 se je oblikoval iz nekdanjega sindikalnega fizkulturnega društva – zraven že od začetka. Takrat se je začela delitev med športom in telovadbo. Fizkultura je bila temelj za razvoj športnih panog. Vsi Koželji, moji predniki, so bili večinoma društveni tajniki. Leta 1950 smo gradili ta bazen. Ker je bil Cerer aktiven plavalec in mnogokrat odsoten zaradi mednarodnih tekem, mi je zaupal nadzor ter administrativni in finančni del poslovanja pri izgradnji kopališča. Pri SŠD Kamnik pa so me istočasno imenovali še za komandanta novoustanovljene mladinske delovne brigade, ki je s pospešeno pripravo (takrat še vse ročno) betona nekako prisiljevala poklicno gradbeno operativo k hitrejši gradnji bazena. Del brigadirjev pa je delal tudi na finalizaciji terena za nov športni stadion. Izkušnje za vodenje brigade sem dobil leto prej pri gradnji odvodnega kanala Pšate, kjer je bil v brigadi spočetka moj četni komandir nihče drug kot slavni Rafko Irgolič. Kamniško brigado sta sestavljali dve četi – eno je vodila Tina Škorjanc Romšak in drugo Janez Majcenovič. Do konca leta smo ga zgradili, istočasno pa tudi stadion. To je bila doba delovnih akcij.

Vse do leta 1956 ste kot gonilna sila v SŠD Kamniku delali kot funkcionar pri vseh športih. Kakšne so bile takrat razmere v kamniškem športu? Kakšne status je imel šport?

Milan Windschnurer: Z denarjem je bilo težko. Cerer je priskrbel kredit pri sindikatih Slovenije, da smo lahko gradili. Kamniška občina nam je takrat prej polena metala pod noge, kot pomagala, ker smo bili politično oporečni. Pri odbojki je bila v glavnem študentarija in dijaki.

Vsakoletno ste organizirali znane »športne tedne«. Povejte, prosim, več o tem.

Milan Windschnurer: Ko sem bil tajnik športnega društva, sem imel tako veselje. Gojili smo veliko športnih disciplin. Športni teden je potekal en teden v letu, vsak dan pa so bila tekmovanja iz različnih disciplin. Spominjam se, da smo eno leto igrali nogomet na velikem produ za Eto, sedanjo šolo Frana Albrehta, in smo imeli celo osvetljavo, da smo organizirali nočno tekmo. Imel sem težavo, kako na plakat narisati, da bo nogometna tekma potekala ponoči.

V odbojki ste bili tudi vaditelj, pred tem pa tudi že sodnik. Trenirali ste zlasti mlajše selekcije, pa mladince, kadete, tudi članice, pri tem pa ste dosegali lepe uspehe. Katerih se spominjate?

Milan Windschnurer: Najbolj se spominjam čisto začetnih selekcij. Začel sem s kadeti za Steletovim Jernejem. Leta 1953 sem bil v Ribnem pri Bledu na vaditeljskem tečaju. Ko so se pojavile pionirske ekipe, sem prevzel njih. Dvakrat sem jih pripeljal do naslova slovenskih prvakov – leta 1968 v Novem mestu, takrat sem bil sicer službeno zadržan in so šli brez mene, in leta 1970 v Kropi. Menda sem jih tako priganjal, da se je eden začel jokat. Potem sem ga objel in se opravičil, da nisem tako mislil.

Ste bili strog trener?

Milan Windschnurer: Ne, bi rekel, da sem znal precej potrpeti. Pri teh kategorijah moraš znati potrpeti. Ko pa tega nisem zmogel več, sem nehal trenirati. To je bilo leta 1989.

Dotaknimo se še malce deklet. Skozi celotno zgodovino kluba so bila nekako zapostavljena. Zakaj je bilo po vašem tako? Jih ni bilo dovolj? Zakaj ni bilo interesa vlagati v žensko odbojko?

Milan Windschnurer: Dekleta so z odbojko začela precej kasneje kot fantje. Leta 1949, ko je Janez ustanovil sekcijo, je bilo fantom zelo težko in imeli so močno konkurenco. Premagati je bilo treba štirinajst ekip, da smo se uvrstili v prvo slovensko ligo. Ženske pa samo, da so se organizirale in prijavile, pa so jih že povabili v prvo slovensko ligo. Prva uradna liga za ženske je bila leta 1954. Takrat so se tudi naše punce prijavile in bile takoj prvakinje. Pet najboljših slovenskih ekip je bilo tega leta v hrvaško-slovenski ligi. Kot prvakinje so naslednje leto prišle v hrvaško-slovensko ligo tudi Kamničanke in moram povedati, da tam niso izpadle.

Kakšna pa je bila igra dekle v primerjavi z igro fantov?

Milan Windschnurer: Zelo velika. Pri dekletih skorajda ni bilo tolčenja.

Calcit Volley: Vse do osamosvojitve Slovenije ste v odbojki skrbeli tudi za propagando. Menda ste na roke narisali na stotine plakatov, risali ste številke na drese odbojkarjev, skrbeli za poročanje v tiskanih medijih. Od leta 1981 ste bili tudi član predsedstva OZS, kjer ste celo desetletje vodili komisijo za informiranje in propagando.

Janez Žvokelj: Tule moram vskočiti jaz in se zahvaliti Milanu za njegovo propagandno delo. Namreč na roke je izrisal vse naše plakate in to v dimenziji tudi do 2×2 metra.

Milan Windschnurer: Tudi lesene okvirje sem izdelal doma in jih prebarval na temno modro. Skupaj sem zlepil zavijalni papir in nanj risal. Leta 1946 so bile plavalne tekme tam, kjer je danes, ob igriščih z mivko, klubska stavba. Jugoslovanska armada je tam zajezila Nevljico. Tam smo plavali, tekmovali in potrebno je bilo narediti plakate. Dogovor je bil, da vsak od plavalcev naredi enega in menda sem naredil najlepšega. Od takrat naprej sem risal vse plakate, verjetno imam nekaj Koželjevih genov. To me je veselilo in postajal sem izkušen. Pomagal sem očetu, ki je bil črkoslikar. Včasih so bile napisne table vseh trgovin in gostiln v Kamniku moje delo.

Danes imamo na voljo precej kanalov za obveščanje, predvsem imamo v mislih digitalne. A še vedno smo kdaj razočarani nad obiskom tekem. Tekme so brezplačne, rezultati obeh članskih ekip so izvrstni, plakati visijo po Kamniku, na družbenih omrežjih obveščamo o tekmah, dvorana pa je kljub temu večkrat delno prazna. Zakaj je po vašem tako?

Milan Windschnurer: Vsaj dva razloga sta. Ljudje so vsega prenajedeni. Veste, včasih je bil to skorajda edini šport, ki je v Kamniku nekaj pomenil in dal nekaj od sebe. Saj so bili tudi drugi športi, a mi smo že takoj na začetku spravili to na nek nivo. Pa vsi igralci so bili domači. Vsak šport, na katerega se vsaj malo spoznam, rad spremljam. Recimo, nogometa nikoli nisem pretirano rad gledal, a domače tekme vseeno nisem izpustil, saj so bili igralci domačini. To te pritegne.

Torej lokal patriotizem?

Milan Windschnurer: To, da moraš za nekoga navijati, to je v človeku. A lažje je navijati za domače. Včasih smo po tekmi šli do svojih igralcev, vdrli smo na igrišče in jih objemali. Danes pa… Saj je tvoj, ampak je tujec. A vseeno je zelo zanimivo in gospodu Matevžu Kirnu smo zelo zelo hvaležni za podporo kamniški odbojki.

Konec septembra sta prisostvovala slovesnosti ob 70. obletnici kluba in vajinega sodelovanja smo bili zelo veseli. Verjetno ste opazili, koliko mladine danes šteje klub. Kako ste se ob tem počutili?

Janez Žvokelj: Počutil sem se imenitno. Poglejte, mi smo že od samega začetka skrbeli za podmladek, takoj smo imeli mladinsko ekipo in z njo že zelo kmalu nastopili na mladinskem prvenstvu. Takrat se je odbojka zelo razmahnila. Zelo mi je všeč to, da so bili za mano taki zanesenjaki, ki so v kriznih letih klub še zmeraj držali gor, celih 70 let.

Če se še malce navežemo na prejšnje vprašanje. Kakšno prihodnost napovedujeta OK Kamnik?

Janez Žvokelj: Veseli me, da profesionalni ekipi dosegata takšne rezultate, še posebej pa me veseli, da odbojko igra toliko mladih. Odbojka je zelo lep šport, razgiban, tudi za razvoj lepega telesa, če se malo pošalim. Brez denarja pa seveda ne gre.

Milan Windschnurer: Zelo sem vesel, da je dejavnost kluba tako široka, še širša kot leta 1991, ko sem se jaz umaknil, pa smo že takrat bili zelo široki v vseh selekcijah. Po letu 1990 je za nekaj časa to malce upadlo. Ko je klub prevzel klub Gregor Hribar, se je to spremenilo, človek bi rekel, da to z levo roko počne. Zelo je zaslužen za današnje stanje kluba, je pač iz odbojkarske družine, brez katere tudi jaz ne bi bil nikoli navdušen nad odbojko. Kvaliteta prvega moštva, tudi pri dekletih, je prišla na tako visoko raven, da Kamnik s svojim zaledjem ne more več sestaviti prve ekipe samo z domačimi igralci. Dva, tri odbojkarje v ekipi že lahko zagotovi, nemogoče pa celotno ekipo. Danes je poleg znanja odbojke eden glavnih dejavnikov tudi višina. Vedno sem treniral mlade selekcije in mladim sem vedno, tako malce za šalo, rekel, da naj hodijo bosi na gnoj stat, da bodo zrasli. No, v tem oziru se malo bojim, da čez leta ne bo več takšne proslave, kot je bila ta zdaj, ker prvega moštva čez 70 let ne bo. Tisti iz Avstralije ne bo prišel. Zato je potrebno bolj promovirati drugo moštvo. To bo tista generacija, ki bo ostala. Domača.

Janez Žvokelj: Včasih smo odbojko večinoma igrali zunaj. Tudi danes bi moralo biti tako. Odbojka na mivki ni isto. V Kamniku najbolj pogrešam turnir trojk, ki je bil včasih pravi festival. Dva dni je trajalo, soboto in nedeljo, na peščenih igriščih. Iz vsepovsod so prišli. Potrebujemo peščena igrišča za igro, drugače bo odbojka ostala zaprta v telovadnici.

Milan Windschnurer: Nekakšen izhod za vse prej povedano bi bil, da se na asfaltirani oziroma tartan ploščadi pred igrišči z mivko za stalno postavi odbojkarska mreža, tako, kot smo to imeli prej kar na dveh peščenih igriščih. Prav gotovo bi se še vedno našli odbojkarji in odbojkarice, ki bi v poletnih mesecih ob večernem hladu radi zaigrali tisto pravzaprav edino pravo odbojko. Seveda bi moral biti vstop prost oziroma mogoče z minimalno vstopnino. Sploh bi moralo biti igranje na enih kot drugih igriščih lahko dostopno vsakomur, ki bi želel poleti igrati odbojko. Tako smo to imeli včasih in dobro se je obneslo. V Švici v Zürichu npr. sem videl krasne velike športne površine za minimalen denar (glede na njihov življenjski standard) 1 SFR, dostopne v uporabo vsakomur. Ne morem vam povedati, kakšen užitek je igrati odbojko v poletnih popoldnevih oziroma večerih na prostem!

Kdaj ste nazadnje igrali odbojko?

Janez Žvokelj: Mogoče deset let nazaj v telovadnici gimnazije.

Milan Windschnurer: Konec osemdesetih let. Še vedno pa dnevno delam nekaj vaj odbojkarske gimnastike, ki smo jih včasih izvajali na ogrevanju. Če bi bila igrišča peščena, bi še zdaj igrali na njih.

Intervju je pripravila: Mateja Živoder, Calcit Volley