»Šla sem iz radovednosti in ostala!«
Upokojena poštna uslužbenka Ivica Vrtačič (83) se je prvič srečala s Šolo zdravja na Krasu. Bilo je to pred enajstimi leti, ko so ju z možem povabili na srečanje skupin Šole zdravja na Temenici na Krasu. »Takoj sem pomislila, da bi znala biti to zelo zanimiva stvar«, se je ob začetku najinega pogovora tistih dni spomnila gospa Ivica. »Zato sva se z možem odločila, da se bova srečanja udeležila in zvedela kaj več o tem. Najprej naju je presenetila barva, saj je bilo vse okoli naju oranžno. Potem pa telovadba! Vsi so lepo in pravilno telovadili, le midva z možem pa sva bila bolj »leva«. Potem pa nam je znanec ukazal, da se morava nujno še tisti ponedeljek udeležiti njihove telovadbe v Keršmančevem parku. Po prvem obisku telovadbe nanjo preprosto nisva nehala hoditi, ker nama je bilo tako zelo všeč.«
Takrat se še sploh ni zavedala, kako ji bo Šola zdravja popestrila in tudi na splošno spremenila življenje. »Ni mi žal, da sem se tako odločila. Nisem si mislila, da bom kdaj takole na komando vstajala in če bi to takrat vedela, se tega podviga nikoli ne bi lotila. Šla sem iz radovednosti in ostala! To ni hec! Enajst let vsakodnevnega rednega vstajanja ob 6. uri, kot bi hodila v službo. Tega res nisem načrtovala, se zadovoljno nasmiha Ivica.
Redne jutranje telovadbe se je najprej začela udeleževati v prvi kamniški skupini – Keršmančev park, v kateri je ostala eno leto. »Potem so prišle k nam štiri znanke iz Podgorja, ki so prav tako hotele in že poskušale telovaditi, vendar so potrebovale pomoč. Zato sem se k njim odpravila za 14 dni, a sem tam ostala vse do danes«, smeje pove gospa Ivica.
Zdaj je gospa ivica že enajsto leto članica Društva Šola zdravja in deseto leto vodja skupine Kamnik – Podgorje, kar pomeni, da zjutraj redno telovadi že celo desetletje . Na moje vprašanje, kakšne so njene izkušnje z dolgoletno redno telovadbo in kako bi opisala razliko med obdobjem pred telovadbo in življenjem, ki ga živi zdaj, mi odgovori: »Težko je reči. Res je, telovadim že 11 let. Zaradi tega imam določen jutranji ritual, zaradi katerega – vsako jutro, od ponedeljka do petka, z veseljem vstajam že ob 6. uri zjutraj, ne glede na to »… če je jasno nebo, če lije ali sneži, iz postelje tople skočimo mi …« (verz iz himne njihove skupine, op. a.).
Poleg tega je gospa Ivica poudarila še eno, zelo pomembno plat svoje redne desetletne telovadne dobe: Čeravno je minilo že 11 let, se sploh ne počutim za toliko starejša. Tudi pred kratkim, ko sem zelo nerodno padla, ni bilo velike nesreče, kar bi se morda zgodilo, če ne bi vsakodnevno redno telovadila.«
Člani Šole zdravja so znani po svoji vztrajnosti. Nič jih ne more presenetiti, še najmanj pa neugodne vremenske razmere. Telovaditi je treba in to drži kot pribito. V skupini Podgorje vadbo vedno zaključijo še s pesmijo, dobro šalo, smešno prigodo. Hoditi na telovadbo k njim je pravo doživetje, kar navdušeno pritrdi gospa ivica: »Ko se srečamo, si najprej izmenjamo novice. Veseli smo, da se vsakič znova zjutraj zberemo, pa tudi našega čudovitega zelenega okoliša obdanega z gozdom in ptičkov, ki veselo žvrgolijo, skratka prostora in vzdušja, ki si ga lahko vsak le želi. To je res enkratno doživetje. Četudi si zjutraj morda slabe volje, na telovadbi srečaš svoje nasmejane »sošolce« in je že zaradi tega dan pri priči lepši. In tudi, če se ti zgodi kaka huda stvar, jo imaš vsaj s kom podeliti in lahko dobiš kakšen dober nasvet ali tolažbo. Zato mi je obiskovati našo telovadbo v veliko čast in veselje!«
Neda Galijaš
