Zgodba s srečnim koncem: Nedavno tega izgubljenega štirinožnega kosmatega „planinca“ Jimmya je, “zaplezanega” na skalni polici pod vrhom poledenele in nevarne Brane, našel in nazaj na varno pripeljal kamniški gorski reševalec.
Pred dvema dnevoma smo na našem portalu objavili poziv lastnika mejnega škotskega ovčarja Jimmy-a, ki se je izgubil na območju med Kamniškim sedlom, Brano in Tursko goro. Objava je vzbudila nemalo odzivov, glede na zahtevne in nevarne zimske razmere, ki v tem času vladajo v gorah, pa smo se vsi skupaj nadejali, da bo kuža čim prej najden in na varnem.
Informacija o pogrešanem štirinožnem planincu je pritegnila tudi pozornost kamniškega gorskega reševalca in strokovnega sodelavca Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije Matjaža Šerkezija, ki se v pasji družbi, če to dopuščajo razmere, kaj rad v hribe poda tudi sam.
Kot poznavalca trenutno zelo zahtevnih gorskih razmer, na katere nenehno opozarja tudi po službeni dolžnosti, pa ga je obenem skrbelo, da bi morebitno preveč zagreto iskanje pogrešanega ljubljenčka ne privedlo do nesreče, zato se je proti Kamniškemu sedlu in Brani podal tudi sam, saj so se na družabnih omrežjih že zjutraj začele pojavljati informacije, da so obiskovalci Kamniškega sedla slišali psa jokati oz. tuliti nekje pod poledenelo Brano.
Matjažu je pogrešanega psa res uspelo najti, in sicer „zaplezanega“ na eni izmed skalnih polic v Šiji pod Brano, s katere si kuža, ki se je bržčas želel proslaviti kot edini kamniški pasji pastir gamsov in kozorogov, ni upal sam.
Kljub temu, da mu je psa, kot nam je Matjaž povedal v telefonskem pogovoru po uspešno izvedeni reševalni akciji, sicer uspelo privezati na povodec, pa ni mogel oz. smel tvegati, da bi prestrašenega psa s skalne police potegnil na silo. Na poledenelem in nevarnem terenu se je moral namreč varno sidrati s pomočjo cepina in derez, kak nenadejan sunek, s kakršnimi ni prizanašal že veter, pa bi lahko botroval usodnemu zdrsu obeh.
Matjaž je psu najprej odstopil svoj sendvič, ki je kužku, po ledeni noči na mrzli in vetrovni gori še kako teknil, obenem pa mu je okrepčilo vlilo in vzbudilo dovolj poguma ter zaupanja, da je s police slednjič le skočil najprej na Matjaža, nato pa na tla.
Če se malce pošalimo, bi lahko zapisal, da se je kuža, kljub svojemu razmeroma zanesljivemu štirinožnemu pogonu, v hribe podal brez ustrezne opreme, saj s seboj ni imel ne derez, ne cepina, si bo pa, skupaj s svojim lastnikom, najbrž za svoje celo pasje življenje zapomnil, da gore v tem času niso mačji kašelj.
Trenutne razmere v gorah so namreč zelo zahtevne, saj je teren poledenel, kložast in poln nevarnosti, varnega obiska v gora pa ne jamči niti najboljša oprema, če ni podprta tudi z ustreznim znanjem o njeni uporabi, predvsem pa tudi trezno ter razsodno glavo.
Fotografije: Matjaž Šerkezi
