V času priprave na sveti misijon v župnije Mekinje in Gozd, ki nosi naslov »Kar korajžno – ne bo ti žal!«, se je v soboto odvil prijeten izlet z romanjem v neznano, ki je bil namenjen dekletom, materam in ženam v zahvalo za ves trud, delo in čas namenjen vsem, ki so deležni truda njih skrbnih rok.
Prijetno razpoložene smo pričkale avtobus pod mogočno cerkvijo Marije v nebo vzete v Mekinjah, ki kot angel varuh bdi nad mestom Kamnik in varuje mekinjsko polje, ki je res pravo polje in ne samo kakšna vrtača ali globača. Na eni strani ga krasi prelepa in bistra Kamniška Bistrica, na drugi strani pa ga, pred sadovi zla in hude ure, varuje mogočna veriga gozdov.
Polne ugibanj je bilo v katero smer te naše dežele se bo šlo, bo to sever ali jug, vzhod ali zahod….
Pot nas je peljala proti morju. Ob skrbno izbranih besedah misijonarke sestre Gržine in prelepi pesmi smo zagledale modrino Koprskega zaliva ter mimo izolske bolnišnice prispeli do prvega cilja.
Markovec nad Koprom z moderno cerkvijo sv. Marka, s krasnim pogledom proti Italiji, Hrvaški in ladjami pred Luko Koper, je bila panorama, ko nas je sprejel župnik Ervin Mozetič in čas je mineval, da je ura minila kakor trenutek.
Brat Luka Modic, kapucin, ki bo sodeloval z svojim delom v času misijona, je daroval sv. mašo po in v našem namenu ter nas prijetno nagovoril v pristnem in slikovitem dialektu prebivalca Bloške planote. Iz naših grl pa je zazvenela pesem ob spremljavi milo zveneče ukulele v rokah sestre Geržine.
In večni sovražnik – čas, ki nas neusmiljeno preganja, nas je pregnal na pot do Strunjana, kjer nad »srebrnim zalivom« domuje božjepotna cerkev »Marijinega Prikazanja« z zelo bogato, večstoletno zgodovino, ki jo sedaj vodi starosta duhovnikov Koprske škofije dr. Bojan Ravbar. Četudi si je na pleča naložil že« deveti križ« življenja je njegov duh še vedno močan, nas je nagovoril z besedami : »Prelepo pozdravljene ve – ki ste cvet lepote in sreče in ste danes polepšale vrt našega dvorišča. Običajno pozdravim samo zelenje našega vrta, danes ste ta okras ve.«
Bogata zgodovina in slikovita razlaga nas je prepričala, da bi bilo res škoda zamudite te trenutke.
In zopet »čas«, ta nevidni spremljevalec nas opomni, da moramo naprej.
Le kdo še ni slišal za Hrastovlje s cerkvico z obzidjem (taborom) iz časov vpadov Turkov in prelepimi freskami ter znamenitim »mrtvaškim plesom.«
In ne samo »mrtvaški ples« tudi ostale slike so ostale v posebnem spominu, kakor je znal slikar prikazati z barvo na steno čas življena od stvarjenja do sodnega dne, od rojstva do smrti, od novega leta do božiča.
Ja, samo pozno kosilo nas je še čakalo. Z znamenitimi »bobiči« in dobrodošlico izbranega teranovega likerja.
Dan je minil res prehitro in v prijetni pesmi, ob spremljavi ukulele sestre Gržine in harmonike mlade Anice, niti nismo opazile dolgega zastoja na avtocesti ter se polne novih doživetij vrnile med svoje, ki so soboto uspešno preživeli tudi brez naše pomoči.
Preprosta beseda »HVALA« res nič ne stane, a ima blagodejni učinek in zato moramo reči HVALA vsem, ki ste nam ta dan omogočili: Avtobusno prevozniškemu podjetju SINTRAKO iz Grosuplja za brezplačen prevoz, Luku Modicu, sestri Gržni, Ervinu Mozetiču in Bojanu Ravbarju, vozniku Senadu in Jošku za vse, kar ste nam dali v soboto, 16. marca, v mesecu, ko praznujemo dan žena in materinski dan.
Udeleženka izleta v neznano
