Za nami je drugi dan letošnjega Jadranja za jutri, jadranja s krasnimi otroki, ki se jim nikoli ne da pomagati dovolj. Včasih se zazdi, da je za večino otrok, ki jih peljemo jadrat, izkušnja enekovredna čudovitemu izletu na Luno, ker se dogajanje odvija povsem izven njihovega normalnega okolja.
Mogočna narava, ki žene jadrnico po neskončnem morju. Nobenih klimatskih naprav, cel dan svež zrak, naravna svetloba sonca, nobenega hrupa, le šumenje valov. Otroci, ki jih sprejmemo kot enakovredne člane posadke čutijo vse sunke in pospeške vetra. Kdo ve kako vse skupaj buri njihovo domišljijo in kam jih odpelje? Mogoče imajo občutek, da je barka živa in da v bistvu jahajo na zmajevem hrbtu po morju, ki je tu od nekdaj.
Jutro v Martinščici se je začelo zelo obetavno. Kmalu po zajtrku in izpolnjevanju delovnega zvezke se je gladina zaliva napolnila s plavalci, supi in čolni. Vodne radosti, druženja in raziskovanje zaliva so zapolnili čas do izplutja, ki je bil predviden za pol enih.
Na osnovi vremenske napovedi za naslednji dan, je bila sprejeta odločitev, da ne ostanemo še eno noč na Cresu, ampak da se do večera vrnemo v Verudo. Zato smo kmalu dvignili sidra in odpluli proti zalivu Lubenice.
Nekateri so vrgli sidro že v zalivu Žanja, kjer so se osvežili in si ogledli jamo v samem zalivu, drugi pa so si za morske radosti privoščili zaliv Lubenice, tik pod istoimenskim krajem. Vmes smo si privoščili kosilo.
Po slabi uri smo nadaljevali pot proti matični marini. Po približno dveh tretjinah poti smo naredili še en postanek. Zasidrali smo se na skupnem privezu v zalivu Portič, in ponovili morsko vajo.
V marino Veruda smo pripluli okrog sedmih, tik pred prvini kapljami dežja. Sledila je priprava večerje, drušenje in počitek…
Brane Vrankar, ŠD SAPPA