Je vožnja z nihalko na Veliko planino sploh še varna?

Medtem, ko se vodstvo podjetja Velika planina intenzivno ukvarja s šminkanjem bifeja »Pri žičnici«, pozablja na izvajanje osnovnih zakonskih in varnostnih zahtev, ki so potrebne za obratovanje nihalke. Zadnja vaja reševanja iz nihalke, ki bi jo morali izvesti vsako leto, je bila izvedena 24. junija 2011, v.d. direktorja Leon Keder, pa ne le, da še ni poskrbel za izvedbo zahtevane vaje, ampak je enostransko prekinil pogodbo o sodelovanju z Gorsko reševalno službo Kamnik.

Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb določa, da mora upravljalec žičniških naprav s periodičnimi vajami dokazati, da organizacija reševanja zadošča zahtevam. Ker pojem periodična vaja v zakonu ni natančno definiran, smo Ministrstvo za infrastrukturo zaprosili za pojasnilo kako pogosto morajo biti vaje izvedene, da upravljalec sploh izpolnjuje pogoje za obratovanje žičniške naprave kot je nihalka.

Obvezna vsakoletna vaja

Z Ministrstva za infrastrukturo, ki je pristojno za žičniške naprave, so nam odgovorili: »Uredba o vsebini in izdelavi načrtov zaščite in reševanja določa, da mora upravljavec sedežnice, krožnokabinske žičnice ali nihalne žičnice pod pogojem, da je naprava daljša od 500 m, izdelati načrt zaščite in reševanja.

Na navedenih napravah je enkrat letno obvezno opraviti vajo reševanja, po standardih: SIST EN 12929-1:2005 “Varnostne zahteve za žičniške naprave za prevoz oseb – Splošne zahteve” in SIST EN 1909:2005 “Varnostne zahteve za žičniške naprave za prevoz oseb – Izpraznitev in reševanje”.  Pooblaščeni instituciji za opravljanje strokovno tehničnih pregledov žičniških naprav (Zavod za gradbeništvo LJ in IVD Maribor) ob vsakokratnem pregledu preverita ali je bila vaja izvedena, pregledata poročilo, navodila o reševalni opremi, stanje prenosne in fiksne reševalne opreme in pregled trase z vidika dostopnosti.

Navedena standarda med drugim določata, da se mora reševanje potnikov začeti najpozneje v 30. minutah po ustavitvi: na način zasilnega pogona (vračanje vozil) ali evakuacije potnikov iz naprave. Pri tem je vodja obratovanja žičniške naprave vodja reševanja. Reševanje z zasilnim pogonom mora biti končano v 1,5h, Zadnji potnik v primeru evakuacije mora biti rešen (na varnem) najpozneje v 3,5 ure. Vodja obratovanja mora informirati potnike o poteku reševanja. Sam način reševanja (helikoptersko, s spuščanjem po vrveh, s košaro) je predviden v načrtu, ki ga mora izdelati upravljavec za vsako napravo posebej. Prav tako v načrtu upravljavec predvidi obveščanje regijskih centrov, uprave za zaščito in reševanje, gasilce, gorske reševalce, jamarska društva,… Vsak načrt je specifičen, najpogosteje ima upravljavec za to sklenjene pogodbe z zunanjimi izvajalci. Kontrola vsebine in izdelave načrtov je v pristojnosti Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.«

Zadnja vaja leta 2011

Iz odgovora ministrstva je tako razbrati, da bi morali v podjetju Velika planina d.o.o. vajo reševanja iz nihalke izvesti vsako leto, po razpoložljivih podatkih, pa je od zadnje vaje minilo že več kot tri leta in pol.

Zadnja zabeležena vaja reševanja potnikov iz nihalke, ki spričo atraktivnosti vedno pritegne tudi precejšno pozornost javnosti in medijev, je bila izvedena 24. junija leta 2011, kar je najbrž več kot zaskrbljujoče. Iz navedenega bi namreč lahko sklepali, da nihalka najbrž sploh ne bi smela obratovati in da je vprašljiva varnost obratovanja, ob vsem skupaj pa se lahko tudi vprašamo, kakšen nadzor v bistvu sploh opravljajo pristojne inšpekcijske službe, da še niso ugotovile takšnega odstopanja od predpisov in od podjetja zahtevalo takojšnjo izvedbo vaje in odpravo vseh drugih morebitnih nepravilnosti.

Reševanje potnikov leta 1998

Ne smemo pozabiti dogodkov iz leta 1998, ko je v nedeljo, 9. avgusta 1998, ravno na dan največjega obiska Velike planine – ob prazniku Marije Snežne, v nihalki, ker je vlečno vrv kabine gondolske žičnice prevrglo čez nosilno vrv, kakih 170 metrov nad tlemi, ostalo ujetih 34 potnikov in sprevodnik. Do dogodka je prišlo okrog pol devete zjutraj, reševanje pa se je, zaradi zahtevnosti ter tudi zaradi slabe organizacije takratnega vodstva, ki je šele ob 10.25 poklicalo gorske reševalce, zavleklo vse do večera, oz. do 20. ure, ko se je iz nihalke, kot zadnji, po vrvi spustil gorski reševalec Marko Prezelj.

Prav na primeru konkretne reševalne akcije se je izkazalo, da tovrstne reševalne vaje niso zgolj nekakšna birokratska muha, ampak da so še kako potrebne in nujne.

Po incidentu z zaustavitvijo nihalke in reševanju potnikov, ki so ostali ujeti v njej, so se vaje, do leta 2011 izvajale redno, kot kaže, pa je vodstvo družbe Velika planina d.o.o. na tovrstne preventivne in varnostne dejavnosti povsem zanemarilo.

Odpoved pogodbe o sodelovanju z GRS Kamnik

Še več, vršilec dolžnosti direktorja družbe Velika planina d.o.o., Leon Keder je, namesto da bi poskrbel za čimprejšnjo izpolnitev zakonskih zahtev in organizacijo reševalne vaje, 15. januarja 2015, enostransko in brez navedbe vzrokov, prekinil pogodbo z GRS Kamnik, ki jo je podjetje s kamniškimi gorskimi reševalci, kot izvajalci reševanja sklenilo 28. 06. 2010.

Po določilih prekinjene pogodbe, za katero trenutno velja trimesečni odpovedni rok, se je GRS Kamnik obvezala, da bo usposobila ustrezno število reševalcev, aktivno sodelovala pri reševanju iz žičniških naprav na Veliki planini ter v skladu z veljavnim načrtom vsako leto sodelovala pri vaji reševanja iz gondole in sedežnice skupaj z reševalci naročnika, ki bo vajo tudi pripravil.

V zameno za to so bili člani GRS, ki so sodelovali pri vajah in reševanju z žičniških naprav na Veliki planini, upravičeni do povračila stroškov (potni stroški in dnevnice glede na porabljene ure) ter pavšalnega zneska v višini 1000 € na leto za nabavo in obrabo opreme. Kot nadomestilo za pripravljenost in usposabljanje reševalcev, se je podjetje Velika planina obvezalo, da bo reševalcem, na osnovi predložitve veljavne članske izkaznice GRS Kamnik, omogočilo izdajo brezplačne karte za uporabo žičniških naprav. Naj dodamo, da člani GRS Kamnik za svoje delo, razen morebitne povrnitve stroškov, niso prejeli drugega plačila.

Že na prvi pogled je jasno, da gre za precej ugodno pogodbo, ki ne temelji na morebitnih tržnih temeljih, ampak zlasti na dobrem medsebojnem sodelovanju, zato je enostranska poteza vršilca dolžnosti direktorja vsaj nerazumljiva, če že ne povsem nespametna, še posebej v primeru, če bo odpoved pogodbe želel upravičiti z ekonomsko računico.

Najprej zato, ker je GRS Kamnik najbrž edina tovrstno oz. ustrezno usposobljena enota v neposredni bližini Velike planine, katere člani so najbolje opremljeni, usposobljeni ter se lahko najhitreje odzovejo, hkrati pa tudi zaradi tega, ker člani GRS Kamnik najbrž ne bodo več, ali vsaj ne zlahka, pristali na tako ugodne pogoje sodelovanja. Tudi, ali pa predvsem zaradi tega, ker je Leonu Kedru, v zgolj nekaj mesecih njegovega opravljanja službe vršilca dolžnosti direktorja uspelo, da je nekdaj odlične odnose z gorskimi reševalci, z nekaj nerazumljivimi potezami zaostril do skrajnosti.

Zato je povabilo k sklenitvi nove pogodbe, ki ga je v.d. dodal enostranski odpovedi pogodbe, moč brati kot skrajni cinizem nekoga, ki se ne zaveda kako pomembno je dobro medsebojno sodelovanje vseh in da podjetje Velika planina d.o.o. gorske reševalce potrebuje mnogo bolj, kot gorski reševalci potrebujejo omenjeno podjetje. V primeru, da se kamniški gorski reševalci ne odločijo za sklenitev nove pogodbe s podjetjem Velika planina d.o.o., oz. da podjetje ne bo pristalo na njihove (nove) pogoje, vse skupaj precej podobno zgodbi o ukinjanju kamniške urgence, oziroma nekako v smislu, sodelovanje smo prekinili, ker bi radi sodelovanje in varnost uporabnikov nihalke izboljšali.

Vršilec dolžnosti direktorja nima časa

Nekaj pojasnil in osebno izjavo v zvezi s prekinitvijo pogodbe ter še nekaterih drugih, nič maj žgočih tem v zvezi z delovanjem in vodenjem podjetja Velika planina d.o.o., smoželeli dobiti tudi od v.d. direktorja Leona Kedra. Vendar zaman, saj Keder vztrajno zavrača naše klice in se izogiba morebitnemu osebnemu srečanju. Pravi, da je za kaj takšnega preveč zaseden, zato bi želel, naj mu vprašanja posredujemo vnaprej oz. po elektronski pošti, kar kaže na očitno izmikanje in nepripravljenost, da bi neposredno odgovoril na zastavljena vprašanja.

Spričo številnih obveznosti, ki jih ima vršilec dolžnosti, smo mu poslali zgolj eno samo vprašanje: »Kdaj je bila opravljena zadnja reševalna vaja potnikov iz nihalke?« vendar nam je, namesto odgovora, ki bi bil lahko zgolj datum, poslal le nov izgovor. Seveda nameravamo pri iskanju odgovorov vztrajati, četudi bo morda potrebno počakati na imenovanje novega, ustreznejšega direktorja, ki bo imel, vsaj upamo, nekoliko več posluha za varnost potnikov ter tudi za sodelovanje z ljudmi in kraji, ki mu dajejo kruh.

Ker v podjetju Velika planina d.o.o. očitno že nekaj let niso poskrbeli niti za obvezno reševalno vajo reševanja potnikov iz nihalke, čeprav bi jo morali, za pridobitev oz. ohranitev dovoljenja za obratovanje naprave, izvajati vsako leto, pa se lahko uporabniki nihalke ter prebivalci kamniške občine, ki že vrsto let financirajo izgubarsko podjetje, najbrž povsem upravičeno sprašujemo, ali je vožnja z nihalko na Veliko planino v resnici sploh še varna.

Opomba: Zgolj nekaj ur po objavi prispevka so nam iz družbe Velika planina d.o.o. posredovali odziv oz. odgovor, v katerem pojasnjujejo, da je vožnja z nihalko povsem varna. Odgovor družbe si lahko ogledate s klikom na povezavo: Vožnja z nihalko je varna – odziv družbe Velika planina d.o.o.